Učenci predmetne stopnje, ki smo pridno brali knjige za Finžgarjevo bralno značko, smo za nagrado odšli v Ljubljano v Muzej iluzij in na ogled knjižnega sejma. Najprej smo se sprehodili po mestnem jedru in si ogledali številne znamenitosti. Med njimi tudi kip največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, kopijo Robovega vodnjaka, se  sprehodili po znamenitem Tromostovju, se spogledali s Primičevo Julijo in že kmalu prispeli do Muzeja iluzij. Tam so nas razdelili v dve skupini. Na začetku ogleda smo si v prvem nadstropju ogledali sobo, v kateri izgleda, kot da si obrnjen na glavo, droben prostor, imenovan disko, kjer je bilo polno nenavadnih odsevov …

V drugem nadstropju pa smo se lahko sprehodili po vrtiljaku, v katerem imaš občutek, da se ti močno vrti. Več pa ne bomo razkrili, saj vam priporočamo, da si muzej čim preje ogledate!

Nato pa smo se odpravili na tradicionalni 33. Slovenski knjižni sejem. Le-ta je potekal od 22. do 26. novembra 2017 v Cankarjevem domu. Simbol letošnjega sejma je bila podoba Martina Krpana na kobilici. V rokah drži kij in mesarico, dodali pa so mu še rdečo knjigo. To povest  je napisal slovenski pisatelj Fran Levstik. Letos poteka 100 let od izdaje, ki jo je s podobami opremil slikar Hinko Smrekar.

Sprehodili smo se med stojnicami, obogatenimi z raznovrstnimi knjigami. Kakšno smo zgolj prelistali, marsikatero kupili zase ali pa jo bomo komu podarili za praznično darilo.

BESEDILO in FOTO: Hana Šturm in Lara Reškovac, 7. b

Konec meseca novembra so si učenci 1. razreda ogledali zanimivo gledališko predstavo.

Govorila je o tem, kako pomembno je za naše zdravje jesti zelenjavo. Seveda pa igra ni bila zgolj poučna, ampak tudi zelo zabavna, tako da je ura najmlajšim šolarjem prav hitro minila.

Po končani predstavi so učenci povedali, kdo jim je bil bolj všeč – Lana ali škrat Loni. Težko so se odločili, a na koncu je prevladalo mnenje, da je bil Loni bolj navihan in zato jim je bil tudi bolj všeč.

BESEDILO in FOTO: Dalija Hajrlahović in Nika Podlipnik, 7. b

Konec novembra nas je obiskal gospod Dejan Varl, jeseniški hokejist in trener. Prijazno se je odzval povabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam opisal svojo kariero.

Dejan Varl se je rodil 3. julija 1973 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Plavžu, kjer je imel veliko prijateljev. Igrali so košarko, nogomet,  plezali po drevju in se zabavali. Pravi, da ima na svojo mladost zelo lepe spomine.

Hokejske tekme je začel obiskovati že zelo zgodaj, saj ga je oče vzel s seboj skoraj na vsako tekmo. Tako se je navdušil za hokej in s šestimi leti začel obiskovati hokejsko šolo. A je ni dolgo obiskoval. Treningi so bili na sporedu ob 6. uri zjutraj in oče mu je dejal, da se tega ne bo šel več. Tako je naneslo, da je začel igrati namizni tenis. Hokej je do desetega leta pustil ob strani, nato pa se je ponovno vrnil na led.

Kot šolar je obiskoval Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice in bil do 5.  razreda odličen in marljiv učenec, potem pa … Prve simpatije so mu zmešale glavo, ocene so začele pešati in spet je nastopil oče. Rekel mu, da če ne bo priden v šoli, lahko kar pozabi na hokej.

Ko se je odločal za srednjo šolo, je bila pomembna le ena stvar, in sicer da bo lahko nemoteno igral hokej. Mama mu je svetovala komercialno šolo v Kranju, kamor je hodila prijateljičina hči, smučarka. Na informativni dan ni mogel iti, ker si je na smučanju poškodoval nogo, zato je tja šel kar oče sam. Ko je prišel domov, mu je rekel, da na to šolo ne bo hodil, da je preveč ‘kavbojska’. Zato se je vpisal na jeseniško strojno šolo. V  prvem letniku pa je skoraj obupal, saj je  bilo hokejskih obveznosti vedno več in kar naenkrat se je v redovalnici znašlo pet “cvekov”. “Hotel sem se prepisati na zdravstveno šolo, a sem na koncu vseeno ostal na strojni in jo z rahlim zamikom pozneje tudi končal,” je dejal Dejan, ki je najbolj užival na urah zgodovine in geografije. “Vedno sem govoril, da bi šel zgodovino tudi študirat, a se mi je politična snov, ki je prišla na vrsto po obdobju Kraljevine, tako zamerila, da sem to misel opustil.”
V sklopu šolanja na strojni šoli je izkusil tudi delo v tovarni in takoj je vedel, da tam nikoli ne bo delal. Spoznal je, da mora delati nekaj dinamičnega. Že v rosnih dvajsetih je točno vedel, kaj ga čaka po koncu aktivne kariere − trenersko delo.

Svojo profesionalno pot je začel pri domačem klubu HK Acroni Jesenice v sezoni 1990/1991 kot centralni napadalec, nato pa je igral kot branilec. V sezoni 1999/2000 sta s Petrom Rožičem (soigralcem) prestopila v klub Phoenix Mustangs severnoameriške lige WCHL, kar je bila zanj posebna izkušnja. Mesto leži na robu puščave, ljudje se ves čas preseljujejo, božič in novo leto je preživel v kratkih hlačah, za novoletno jelko pa je okrasil kaktus. Tam se je veliko naučil, od kuhanja, pranja, likanja … Naslednje  leto se je vrnil in ostal zvest jeseniškem klubu, s katerim je v osemnajstih sezonah osvojil sedem naslovov državnega prvaka, več let je bil tudi kapetan.

Za jugoslovansko mladinsko reprezentanco je nastopil na dveh evropskih in enem svetovnem mladinskem prvenstvu. Za slovensko člansko reprezentanco pa je nastopil na sedmih svetovnih prvenstvih, med letoma 1995 in 1997 ter 2005 in 2008.

Po koncu sezone 2008/2009 se je upokojil, 16. avgusta 2009 je odigral poslovilno tekmo na prijateljski tekmi proti beljaškemu klubu VSV EC v Podmežakli. Varl je ostal v klubu kot pomočnik trenerja.

Danes je trener U20 (igralci stari od 18 do 20 let).

V svoji karieri je obiskal veliko sveta, od ZDA, Kanade, evropskih držav, vse do Rusije. Dejan pravi, da smo lahko ponosni na svojo prelepo Slovenijo in da premalo cenimo to, kar nam naša domovina nudi.

Oprema hokejista je kar obsežna. Tehta približno 2 kg, ko pa je igralec uigran in preznojen, je teža tudi do 5 kg. Dres sestavljajo kratke hlače, majica, pajkice, ščitniki. Čez nožne ščitnike oblečejo »štucne« in široke hlače. Ščitniki so tudi ramenski in komolčni, ki jih pokrijejo z dresom. Sledi čelada z vezirjem (mladi imajo obvezno mrežico), vratni ščitniki (slinček), guma za zobe, drsalke in palica. Zadaj in ob strani hokejist nima zaščite.

Na koncu  pa nas je spodbudil in dodal: »Vsak šport terja celega človeka. Prostega časa je malo. Treniraš s srcem, zaradi svoje lastne želje, lastnega prepričanja. Učiš se iz napak, vsaka izkušnja je pomembna, saj tako postajaš boljši!«

BESEDILO in FOTO: Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak

Na poti v knjižnico nas pozdravi zeleni otoček. Pogled skozenj nas opozori na dogajanje v knjižnici.

Letos praznujemo 100. obletnico izida 1. izvirne slovenske slikanice Martin Krpan. Leta 1858 je Fran Levstik napisal povest Martin Krpan, prvo pomembnejše delo slovenske pripovedne proze. Z ilustracijami Hinka Smrekarja je prvič izšel 59 let kasneje, leta 1917, in velja za prvo izvirno slovensko slikanico.

Pripravili smo tudi razstavo najlepših slovenskih slikanic. Na razstavnem panoju je dobilo mesto le nekaj slovenskih  slikanic, po katerih učenci pogosto segajo. To so slikanice, ki burijo otrokovo domišljijo, bogatijo njegov besedni zaklad, ga tolažijo in vzgajajo, širijo mu obzoje in še marsikaj. Pozornost vzbudijo tudi  z estetsko ilustracijo.

Na hodniku pred učilnicami slovenščine je tudi letos nastala razstava o Čufarju. Učenci so zbrali življenjepisne podatke o njem in njegova dela. Predstavili so ga na plakatih in v oddaji  šolskega radia. Tudi učenci pri likovnem pouku so se izkazali z risanjem njegovega portreta. Ustvarjali so z barvnimi kredami in svinčnikom.

BESEDILO in FOTO: ga. Marjetka Noč

V letošnjem letu smo se udeležili že 19. tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni. Šolsko tekmovanje je potekalo 13. 10. 2017. Udeležilo se ga je 13 učencev. Bronasto priznanje so prejeli naslednji učenci: Isa Ramič iz 8. a, Hana Glavič, Živa Kastelic in Kaja Kalan iz 8. c, Gašper Pezdir iz 9. a, Kristina Arhar Bošnjak in Matic Brešan iz 9. b ter Ines Džombić iz 9. c.

Državno tekmovanje je potekalo v soboto, 18. 11. 2017, na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici. Nanj se uvrstijo po trije najboljši učenci z vsake šole, ki morajo na šolskem tekmovanju doseči vsaj 34 točk od možnih 40.

V zgodnjih jutranjih urah smo se vsi zaspani z avtobusom odpravili z meglenih Jesenic. Ko smo se vozili proti Primorski, se je počasi kazalo jasno nebo in Nova Gorica nas je pričakala v soncu. Po uvodnem pozdravu in kratkem kulturnem programu so se tekmovalci odpravili v učilnice, kjer so reševali teste.

Kljub težkim vprašanjem, ki zahtevajo kar precej znaja s področja medicine, so naši učenci dosegli lepe rezultate. Kristina Arhar Bošnjak je prejela zlato priznanje, srebrno pa sta si prislužila Gašper Pezdir in Hana Glavič. Iskrene čestitke!

BESEDILO in FOTO: ga. Saša Femc Knaflič

V torek, 14. 11. 2017, nas je obiskala gospa Alenka Dovžan. Prijazno se je odzvala vabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Pa ji prisluhnimo.

Alenka Dovžan (11. februar 1976)

Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice je obiskovala do 6. razreda, potem pa so se s starši preselili v Mojstrano in tako šolanje nadaljevala tam. Nato je obiskovala srednjo medicinsko šolo, saj je hotela postati medicinska sestra, vendar ji je smučarska kariera preprečila te načrte.

Smučanje je začela trenirati šele pri 12. letih. Pred tem je na naši šoli predano trenirala športno gimnastiko pod vodstvom gospoda Mesariča. Trener se je posvetoval s starši in jim predlagal, naj jo vpišejo v smučarski klub. Oče je še nekaj časa okleval, nato pa jo je vpisal v SK Jesenice. Kariera je šla že kmalu naglo navzgor. V zadnji sezoni pionirske kariere je zmagala na vseh tekmah, ki jih je končala. Več kot desetletje je nastopala za državno reprezentanco na največjih tekmovanjih: v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Bila je vsestranska smučarka.

Nastopila je na treh olimpijskih igrah. Leta 1994 je prvič nastopila na olimpijskih igrah v Lillehamerju na Norveškem. V kombinaciji je zasedla 3. mesto in osvojila bronasto kolajno, v smuku pa je zasedla 16. mesto. Leta 1998 je nastopila na olimpijskih igrah v Naganu na Japoskem. V veleslalomu je dosegla 17. mesto. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju v ZDA leta 2002 je dosegla 17. mesto v slalomu.
Trikrat je nastopila tudi na svetovnih prvenstvih. Najboljši rezultat je dosegla leta 1999 v Vailu v ZDA, ko je bila dvanajsta v slalomu.

V tekmovanju za svetovni pokal je leta 1994 zmagala v superveleslalomu v Cortini d’Ampezzo v Italiji.
Skozi celotno športno kariero jo je spremljala zdravstvena težava (astma), ki pa je ni ovirala na poti do vrhunskih rezultatov. Bila je članica generacije »vražjih Slovenk« (ob Urški Horvat, Špeli Pretnar, Katji Koren). Bila je prva Slovenka, ki je osvojila prvo olimpijsko medaljo za Republiko Slovenijo. Novembra 2003 se je poslovila od aktivne tekmovalne kariere.
Nato je nekaj let je v matičnem klubu na Jesenicah trenirala mlade smučarje.

Zadnja leta imata s partnerjem Edvinom Karahodžičem, bivšim hokejistom, na Jesenicah svojo restavracijo Ejga. V lokalu je pred leti uredila olimpijski kotiček.
Ves svoj prosti čas pa posveča sinu Luku (trenira nogomet) in hčerki Niki (ki želi po maminih stopinjah).

Še posebej se rada spominja olimpijskih iger v Lillehamerju leta 1994, saj je tam, dan pred tekmo, praznovala svoj 18. rojstni dan. Rojstnodnevno torto ji je izročil gospod Lojze Peterle, takratni minister za zunanje zadeve Republike Slovenije. Osvojila pa je tudi prvo bronasto medaljo v samostojni Sloveniji na olimpijskih igrah. Alenka pravi: »Splača se trenirati, saj na tekmah spoznaš športnike s celega sveta. Zame so bile te  olimpijske igre nekaj posebnega. Bila sem zelo mlada, zato sproščena, neobremenjena. Nisem pričakovala veliko. Doživetja so bila velika …«

Prinesla nam je  pokazat tudi svoj tekmovalni dres. Zelo je tenak, pod njim imaš oblečeno le majčko, da se te dres tako bolj oprime. Če ima ekipa dovolj denarja, menjajo dres večkrat, same so imele le enega. Dres je zapakiran v zavoju s plombo, pregledan na komisiji.

Tekmovalke so morale opraviti tudi doping kontrolo. Izbrane so bile naključno. Oddale so urin pred osebo, ki je izvajala kontrolo, ga zapakirale in se podpisale, da ne bi kasneje prišlo do goljufije. Dekleta so morala opravljati tudi test ženskosti (odvzem sline).

Za dosego rezultatov pa je potrebno vložiti precej truda. Treningi so vsakodnevni. Najprej triurni jutranji kondicijski, popoldan pa dve uri teka, fitnesa … Spomladi in jeseni, ko še ni snega, so odhajali trenirat na ledenik Moelltal. Delavnik se je začel z zajtrkom ob 6. uri, temu pa je sledilo smučanje, ki so ga opravili še pred prihodom prvih turistov. Trening  so zaključili ob 11. uri, ob 13-ih pa je sledilo kosilo. Po kosilu so s trenerji pregledali, kako je potekal trening (video analiza), opozorili so jih na napake, saj je trener snemal njihove trening. Temu je sledila masaža ali fizioterapija (zaradi pogostih poškodb). Ob 16. uri se je začel kondicijski trening, nato tuširanje, večerja in sestanek – planiranje za naslednji dan. Po opravljenem delu je bilo potrebno pregledati smuči. Smuči so urejale same, jih mazale in pripravljale, saj niso imele svojih serviserjev. Uporabljale so maže in likalnik, s katerim so ustrezno mažo nakapale na smuči in zlikale, malo pustile, nato pa s posebno klino odstranile odvečen vosek.

Vsak šport je težak. Potrebni so delo, trening, odrekanje. Športnik si z rednim delom pridobi delovne navade, spoštovanja drug do drugega, rezultati pa so cena tvojega dela. vsekakor mora športnik imeti v sebi tudi potencial in nadarjenost. Alenka poudarja: » Bodi zvest samemu sebi, prisluhni si!«

Pa še nekaj zanimivosti:

Zanimivosti:

Ljudje so velikokrat zamenjali Alenko in Špelo Pretnar. Ko je bila Špela zelo uspešna in je pogosto zmagovala na tekmah, so ljudje čestitali kar Alenki. Sprva jih je zavračala, potem pa se je že kar sprijaznila in se zahvalila za čestitke.

Če jim je na treningu zadnjo uro trener dovolil »smučanje na frej« (prosto smučanje), so vsi izbrali smučino skozi gozd. Zelo so uživali »po gozdni«, smuči pa so precej uničili.

Ko so se s kombijem vozili na treninge, so mlajše pošiljali sedet v »hlevček«. To je bil prostor zadaj pri prtljagi.

Starejši so mlade »prisilili«, da so jim nosili smuči.

BESEDILO in FOTO:  Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak

Legenda o Guaran Indijancih

Legenda o Guaran Indijancih se nanaša na njihovo poreklo in sega globoko v mogočne gozdove Paragvaja. Njihovi predniki so v davni preteklosti prečkali ocean, da bi poselili obe Ameriki. Našli so deželo, ki je bila čudovita in polna nevarnosti; z marljivostjo in s trudom so si deželo pokorili. Obdelovali so zemljo in postali vrhunski poljedelci in rokodelci. Po svojem prepričanju so pričakovali prihod visokega, močnega, svetlolasega, plavookega, bradatega boga (Pa’I Shume), ki je po legendi stopil iz nebes in oklenil skrivnosti zdravja in medicine ter razkril zdravilne lastnosti avtohtonih rastlin. Ena od najpomembnejših skrivnosti je bila, kako obrati in pripraviti liste drevesa Yerba Mate. Mate napitek naj bi zagotovil zdravje, vitalnost in dolgo življenje.

Pleme je izkrčilo del gozda, posadilo manioko in koruzo, ker pa se je zemlja po štirih ali petih letih izrabila, se je pleme preselilo drugam. Zaradi pogostih selitev se je nekoč neki stari Indijanec odločil, da bo ostal tam, kjer je bil. Njegova hčerka Jary je ostala z njim. Nekega dne je na njun ranč prispel neznan šaman in Jary vprašal, kaj si želi, da bi bila srečna. Ker si ni zaželela ničesar, ga je starec zaprosil, naj mu da novih moči, da bi lahko hčer odpeljal nazaj k plemenu, ki sta ga zapustila. Šaman mu je dal zeleno rastlino in mu naročil, naj si iz nje naredi čaj. Tako sta se vrnila k svojemu plemenu, s seboj pa prinesla navado pitja zelenega zelišča, grenko-sladkega okusa, ki je dajal moč in pogum ter poživljal prijateljstva v žalostnih urah skrajne samote.

Mate je postal najbolj pogosta sestavina v gospodinjstvih in domačih lekarnah Guaranijev in tako ostaja vse do danes.

Pitje mate čaja

Tomando mate (pitje mate čaja) je simbol gostoljubja. Ko posodica (guampa) s čajem kroži med prisotnimi, jih med seboj poveže. Prvi korak obreda pitja mate čaja je njegova priprava.

1. Navadno cebador (oseba, ki streže mate) pripravi čaj. Najprej spije sam prvi dve posodici.
2. Nato se posodica ponovno napolni z vodo in podaja v nasprotni smeri urinega kazalca. Pije se z bombillo (slamico-filter), obrnjeno proti prejemniku. Vsaka oseba spije ves čaj iz posodice.
3. Prejemnik posodice ima toliko časa, kot ga potrebuje, da spije. Potem, ko se spije še zadnjih nekaj požirkov, se posodica (guampa) vrne cebadorju z bombillo, obrnjeno proti njemu.
4. Posodica se ponovno napolni z vročo vodo in še naprej kroži na ta način, dokler mate ni lavado (prazen, brez okusa). Če je nekdo imel dovolj mate čaja, preprosto reče gracias (hvala), kar pomeni, da je zaključil s pitjem.

Zanimivosti

• Je tradicionalna južnoameriška pijača, ki se pripravlja ob raznih družabnih srečanjih, ostrega okusa, ki ga oblažimo le, če dodamo med ali sladkor.
• V Urugvaju obstaja zakon, ki voznikom prepoveduje pitje čaja med vožnjo zaradi možnosti povzročitve nesreč.
• Različica mate napitka, ki je pripravljen z mrzlo vodo, limono ali v kombinaciji z drugimi sadnimi sokovi, je še posebej priljubljena v Paragvaju in se imenuje tereré.

Naše izkušnje s pitjem mate čaja

Zavrele smo vodo in jo nalile v skodelice guampa, v katere smo dodale dve žlici mate čaja. Prvo vodo smo odlile in takoj dodale vročo vodo. Pustile smo stati 10 minut, da se je čaj polegel. S slamico bombilo smo srkale čaj in ugotovile, da je grenkega okusa, vonj ima po suhi travi, vendar je bilo doživetje zanimivo.

BESEDILO in FOTO: Sara Knežević, Ines Kadić, Alena Halilov, Ajna Pivalić iz 9. a in ga. Bojana Osenk Martinjak

V petek, 17. 11. 2017, smo obeleževali dan slovenske hrane, s katerim želimo opozoriti ljudi na pomen oskrbe prebivalstva s kakovostno hrano iz lokalnega okolja. Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane je pomembna predvsem zaradi urejenosti in obdelanosti podeželja, ohranjanja delovnih mest na podeželju, varovanja okolja, izboljšanja zdravja prebivalstva zaradi uživanja kakovostnejše hrane, zagotavljanja državne varnosti za obdobje ekonomskih kriz, zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine in zmanjšanja revščine in družbene neenakosti.

V okviru tega dneva smo na šoli gostili tudi ekološkega kmeta iz Javorniškega Rovta, gospoda Petra Razingerja, ter ekološkega čebelarja iz Metlike, gospoda Maksimiljana Vajdo. Prav z medom njegovih čebel pa se že dve leti sladkamo tudi na naši šoli.

Gostili so ju v 5. in 3. razredu. Po kratki predstavitvi dela na kmetiji in čebelarjenja so nastali prelepi izdelki otrok, ki jih lahko vidite v nekaterih učilnicah na razredni stopnji.

Učenci so pri izbirnem predmetu Načini prehranjevanja pripravili različne plakate o slovenski hrani. Vabimo vas, da si jih ogledate in preberete, da boste znali ceniti hrano, pridelano v Sloveniji.

Ena izmed pomembnih aktivnosti dneva slovenske hrane je tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. V okviru tega projekta smo po vseh slovenskih šolah in vrtcih ta dan za zajtrk jedli živila, pridelana v Sloveniji, po možnosti celo v ožjem okolju. Poleg tega je zaželjeno, da so živila pridelana na ekoloških kmetijah, kar daje hrani še dodatno kvaliteto, saj taka živila ne vsebujejo zdravju škodljivih pesticidov in so torej pridelana na človeku in naravi prijazen način.

Tako smo imeli v petek na voljo brezplačen zajtrk, ki je bil sestavljen iz bio medu, bio masla, zaseke, bio črnega kruha, bio mleka in jabolka. Vsa živila so bila slovenskega porekla. Zajtrk nam je bil na voljo od 7.15 do 8.00.

Tudi kosilo je bilo značilno slovensko, saj je bil jedilnik sestavljen iz telečje obare ter ajdovih štrukljev s skuto, ki smo si jih lahko osladili s slovenskim medom.

BESEDILO: ga. Saša Femc Knaflič, vodja šolske prehrane

FOTO: Tiana Petrović in Zoja Špendov, 7. b, ter Julija Vučkovski in Ema Agović, 8. c

Učenka 8. c razreda, Julija Vučkovski, nam je predstavila makedonsko narodno nošo.

Makedonska narodna noša je bila še sredi  20. stoletja del vsakdanje uporabe, danes pa jo nosijo le še ob posebnih priložnostih.

Osnovni del dekliške narodne noše je bela platnena srajca z vzorcem, dolga kot tunika. Preko nje oblečejo brezrokavnik,  imenovan fustan, nato tkan ali pleten pas (skutina ali futina), ki ga dekleta pritrdijo na predpasnik ali jlk. Le-ta se nosi nad boki.

Čez oprsje (čez brezrokavnik) se nosi oprsnik (obleče se ga okoli vratu kot slinček). Na glavo se priveže ruta. Nato sledi nakit: to je ogrlica s srebrnimi in z belimi kroglicami, okoli pasu pa kovinski  pas, ki ob gibanju zvončklja.

Na nogah so nogavice iz domače volne in svinjske opanke.

V Sloveniji delujejo številna Kulturna društva Makedonije (Kranj, Ljubljana, Nova Gorica,  Jesenice – Ilinden).

BESEDILO: Živa Kastelic, 8. c

FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak

V mesecu oktobru, mesecu požarne varnosti, so učenci  1. razreda obiskali gasilski dom na Slovenskem Javorniku.

Gasilec Jure jim je razložil, kaj pomeni biti gasilec in kakšne so njegove naloge.

Razkazal jim je tudi gasilna vozila in opremo gasilca. Učenci so z velikim zanimanjem poslušali izkušenega gasilca, najbolj všeč pa jim je bilo veliko gasilno vozilo.

Za konec pa so učenci doživeli še nekaj prav posebnega – z lestvijo so se dvignili v višave … in pri tem zelo uživali. Tokrat je lestev služila za zabavo, naj čim manjkrat za požar.

BESEDILO in FOTO: ga. Nancy Bohak