ALENKA DOVŽAN: » Bodi zvest samemu sebi, prisluhni si!«

V torek, 14. 11. 2017, nas je obiskala gospa Alenka Dovžan. Prijazno se je odzvala vabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Pa ji prisluhnimo.

Alenka Dovžan (11. februar 1976)

Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice je obiskovala do 6. razreda, potem pa so se s starši preselili v Mojstrano in tako šolanje nadaljevala tam. Nato je obiskovala srednjo medicinsko šolo, saj je hotela postati medicinska sestra, vendar ji je smučarska kariera preprečila te načrte.

Smučanje je začela trenirati šele pri 12. letih. Pred tem je na naši šoli predano trenirala športno gimnastiko pod vodstvom gospoda Mesariča. Trener se je posvetoval s starši in jim predlagal, naj jo vpišejo v smučarski klub. Oče je še nekaj časa okleval, nato pa jo je vpisal v SK Jesenice. Kariera je šla že kmalu naglo navzgor. V zadnji sezoni pionirske kariere je zmagala na vseh tekmah, ki jih je končala. Več kot desetletje je nastopala za državno reprezentanco na največjih tekmovanjih: v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Bila je vsestranska smučarka.

Nastopila je na treh olimpijskih igrah. Leta 1994 je prvič nastopila na olimpijskih igrah v Lillehamerju na Norveškem. V kombinaciji je zasedla 3. mesto in osvojila bronasto kolajno, v smuku pa je zasedla 16. mesto. Leta 1998 je nastopila na olimpijskih igrah v Naganu na Japoskem. V veleslalomu je dosegla 17. mesto. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju v ZDA leta 2002 je dosegla 17. mesto v slalomu.
Trikrat je nastopila tudi na svetovnih prvenstvih. Najboljši rezultat je dosegla leta 1999 v Vailu v ZDA, ko je bila dvanajsta v slalomu.


V tekmovanju za svetovni pokal je leta 1994 zmagala v superveleslalomu v Cortini d’Ampezzo v Italiji.
Skozi celotno športno kariero jo je spremljala zdravstvena težava (astma), ki pa je ni ovirala na poti do vrhunskih rezultatov. Bila je članica generacije »vražjih Slovenk« (ob Urški Horvat, Špeli Pretnar, Katji Koren). Bila je prva Slovenka, ki je osvojila prvo olimpijsko medaljo za Republiko Slovenijo. Novembra 2003 se je poslovila od aktivne tekmovalne kariere.
Nato je nekaj let je v matičnem klubu na Jesenicah trenirala mlade smučarje.


Zadnja leta imata s partnerjem Edvinom Karahodžičem, bivšim hokejistom, na Jesenicah svojo restavracijo Ejga. V lokalu je pred leti uredila olimpijski kotiček.
Ves svoj prosti čas pa posveča sinu Luku (trenira nogomet) in hčerki Niki (ki želi po maminih stopinjah).

Še posebej se rada spominja olimpijskih iger v Lillehamerju leta 1994, saj je tam, dan pred tekmo, praznovala svoj 18. rojstni dan. Rojstnodnevno torto ji je izročil gospod Lojze Peterle, takratni minister za zunanje zadeve Republike Slovenije. Osvojila pa je tudi prvo bronasto medaljo v samostojni Sloveniji na olimpijskih igrah. Alenka pravi: »Splača se trenirati, saj na tekmah spoznaš športnike s celega sveta. Zame so bile te  olimpijske igre nekaj posebnega. Bila sem zelo mlada, zato sproščena, neobremenjena. Nisem pričakovala veliko. Doživetja so bila velika …«

Prinesla nam je  pokazat tudi svoj tekmovalni dres. Zelo je tenak, pod njim imaš oblečeno le majčko, da se te dres tako bolj oprime. Če ima ekipa dovolj denarja, menjajo dres večkrat, same so imele le enega. Dres je zapakiran v zavoju s plombo, pregledan na komisiji.

Tekmovalke so morale opraviti tudi doping kontrolo. Izbrane so bile naključno. Oddale so urin pred osebo, ki je izvajala kontrolo, ga zapakirale in se podpisale, da ne bi kasneje prišlo do goljufije. Dekleta so morala opravljati tudi test ženskosti (odvzem sline).

Za dosego rezultatov pa je potrebno vložiti precej truda. Treningi so vsakodnevni. Najprej triurni jutranji kondicijski, popoldan pa dve uri teka, fitnesa … Spomladi in jeseni, ko še ni snega, so odhajali trenirat na ledenik Moelltal. Delavnik se je začel z zajtrkom ob 6. uri, temu pa je sledilo smučanje, ki so ga opravili še pred prihodom prvih turistov. Trening  so zaključili ob 11. uri, ob 13-ih pa je sledilo kosilo. Po kosilu so s trenerji pregledali, kako je potekal trening (video analiza), opozorili so jih na napake, saj je trener snemal njihove trening. Temu je sledila masaža ali fizioterapija (zaradi pogostih poškodb). Ob 16. uri se je začel kondicijski trening, nato tuširanje, večerja in sestanek – planiranje za naslednji dan. Po opravljenem delu je bilo potrebno pregledati smuči. Smuči so urejale same, jih mazale in pripravljale, saj niso imele svojih serviserjev. Uporabljale so maže in likalnik, s katerim so ustrezno mažo nakapale na smuči in zlikale, malo pustile, nato pa s posebno klino odstranile odvečen vosek.

Vsak šport je težak. Potrebni so delo, trening, odrekanje. Športnik si z rednim delom pridobi delovne navade, spoštovanja drug do drugega, rezultati pa so cena tvojega dela. vsekakor mora športnik imeti v sebi tudi potencial in nadarjenost. Alenka poudarja: » Bodi zvest samemu sebi, prisluhni si!«

Pa še nekaj zanimivosti:

Zanimivosti:

Ljudje so velikokrat zamenjali Alenko in Špelo Pretnar. Ko je bila Špela zelo uspešna in je pogosto zmagovala na tekmah, so ljudje čestitali kar Alenki. Sprva jih je zavračala, potem pa se je že kar sprijaznila in se zahvalila za čestitke.

Če jim je na treningu zadnjo uro trener dovolil »smučanje na frej« (prosto smučanje), so vsi izbrali smučino skozi gozd. Zelo so uživali »po gozdni«, smuči pa so precej uničili.

Ko so se s kombijem vozili na treninge, so mlajše pošiljali sedet v »hlevček«. To je bil prostor zadaj pri prtljagi.

Starejši so mlade »prisilili«, da so jim nosili smuči.

BESEDILO in FOTO:  Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak