V okviru zgodovinskega krožka smo v torek, 16. 4. 2019, obiskali Planinski muzej v Mojstrani. Ogledali smo si zgodovino planinarjenja in alpinizma. Na izbranih ploščah smo igrali planinske igre in preverjali svoje znanje. Po koncu igranja smo pregledali, koliko iger smo opravili uspešno, in nato natisnili razglednico s pečatom.

Odšli smo tudi v simulator nevihte v bivaku. V muzeju ima svoj kotiček tudi Gorska reševalna služba Slovenije, kjer na zanimiv način prikazujejo reševanje nesreč v gorah nekoč in danes. Spoznali smo, da slovenski alpinizem seže v sam svetovni vrh, saj so naši alpinisti osvojili vrsto vrhov po celem svetu. Ogledali smo si tudi začasno razstavo slovenskih alpinistk in na računalniku pregledali njihove uspehe.

Za zaključek pa so nas povabili v dvorano na ogled filma o slovenskem naravnem bogastvu. Potem smo še preizkusili 3D pogled gorskih prepadov. Preživeli smo čudovito popoldne, se zabavali in izvedeli veliko novih informacij o zgodovini alpinizma in planinarjenja.

BESEDILO in FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak in učenci Zoja Kalan, Naja Reškovac, Leonit Collakaj, Enej Otovič, 7. a

V torek, 16. 4. 2019, je bralce Finžgarjeve bralne značke zabaval ilustrator Uroš Hrovat. Eden uspešnejših slovenskih soustvarjalcev in ilustratorjev otroških knjig in slikanic je navdih za stripe in risanke našel že v mladosti. Svoje znanje je izpopolnjeval na šoli za oblikovanje in fotografijo, kasneje pa se je vpisal še na Pedagoško akademijo v Ljubljani. Zaslužen je za realistične ilustracije v mladinskih delih slovenskih klasikov. Od leta 2015 se preizkuša tudi kot avtor in tako postane avtor zbirk Grad Prepih in Zuk, neverjetni izumitelj.

Po šolah gostuje že 15 let in meni, da je to najlepši del njegovega poklica. Riše brez skice in zelo hitro.

Na začetku njegovega gostovanja smo se pogovarjali o stripih, potem pa je začel ilustrirati. Njegove osupljivo hitre roke so nam pokazale, kako lahko profesionalno ilustrirati like iz risank in stripov. Med ustvarjanjem nam je zastavljal vprašanja, nam razlagal, kako kakšno stvar ilustrirati, opozoril na pomembnost velikosti risbe … Z velikim zanimanjem smo sledili nastajajoči risbi in na koncu g. Hrovata nagradili z močnim aplavzom.

BESEDILO: Nika Podlipnik, 8. b

FOTO: ga. Angelica Podoš in Nika Podlipnik

V četrtek, 4. 4. 2019, je našo šolo obiskal prav poseben gost – Vojko Gašperut Gašper. Gospod Vojko prihaja iz vasi Sedlo v Breginjskem kotu, kjer je preživel svoje otroštvo. Že od mladih dni pa zelo rad riše. Leta 1967 si je pri skoku v vodo poškodoval hrbtenico in od takrat je na invalidskem vozičku, a kljub temu svojega umetniškega talenta ni opustil. Njegova najpogostejša motiva sta krajina (največkrat njegov rodni kraj Breginj in Koper) in tihožitje.

Uporablja predvsem tehniko olja na platno, občasno pa slika tudi v akvarelni tehniki. Do sedaj je imel že preko 82 samostojnih in 280 skupinskih razstav. Prejel je tudi številna priznanja, največkrat v zvezi z razstavami ob koncu slikarskih srečanj.

Vojko Gašperut Gašper je gotovo eden od najvidnejših in najustvarjalnejših slikarjev, ki slikajo z usti. Postal je polnopravni član Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali z nogami in sodi med prvih petdeset tovrstnih izbranih slikarjev na svetu.

Na šolo ga je povabila njegova prijateljica, ga. Jožica Škedelj, ki poučuje na naši šoli. Tako smo imeli kar nekaj sreče, da je v svojem polnem urniku le našel čas tudi za obisk naše šole, za kar smo mu zelo hvaležni. Med risanjem cvetja so mu učenci zastavljali razna vprašanja, na katera je umetnik z veseljem odgovarjal, se šalil in zraven ustvarjal. Nad njegovo ustvarjalnostjo in talentom so bili tako učenci kot učitelji zelo navdušeni.

BESEDILO in FOTO: Maja Mihajlović, 8. b

V četrtek, 4. 4., smo se učenci 7. razreda odpravili na ogled Občinske knjižnice Jesenice. Ogled je potekal v sklopu nacionalnega projekta z naslovom Rastem s knjigo. Gre za projekt spodbujanja branja, ki se izvaja že od leta 2006.

V avli občinske knjižnice nas je najprej pozdravila prijetna knjižničarka in nas seznanila z osnovnimi podatki te javne ustanove. Nato pa je sledil ogled obeh oddelkov. Najprej smo si ogledali oddelek za odrasle, nato pa še otroški oddelek. Knjižničarka nam je pokazala sistem zlaganja knjig UDK, nam predstavila gradiva, ki si jih je možno izposoditi, nas povabila, da se včlanimo v njihovo knjižnico ter nas opozorila na prostorsko stisko knjižnice.

Za tem smo se razdelili v pet skupin in vsaka skupina je na otroškem oddelku poiskala knjigo, ki bi jo priporočila drugim. Sošolcem smo predstavili izbrane knjige in jih povabili k branju. Nekaj predlogov pa je dodala tudi knjižničarka. Spodbudila nas je k branju knjig slovenskih avtorjev, predvsem knjig Ivana Sivca, Dese Muck, Primoža Suhodolčana in Nejke Omahen.

Nazadnje smo si ogledali kratek film o knjigi Avtobus ob treh, avtorice Nataše Konc Lorenzutti. Prav to knjigo pa smo prejeli v dar in nekateri se že veselijo (jaz sem knjigo že prebrala in povem vam, da je odlična) branja.

BESEDILO: Naja Garibović, 7. b

FOTO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

 

 

 

V torek, 26. 3., smo si učenci osmega razreda ogledali Postojno. Ko smo stopili iz avtobusa, smo najprej odšli proti pomoru reke Pivke, kjer nam je vodnik predstavil ta zanimiv kraški pojav. Potem smo se odpravili proti Modrijanovi domačiji, kjer smo si ogledali stari mlin, ki stoji na reki Pivki. Tu je sledil ogled različnih slovenskih obrti, predvsem pa smo se posvetili življenju mlinarja in delu na žagi venecijanki.

Z velikim zanimanjem smo obiskali bogato interaktivno razstavo Expo jama kras, kjer smo se podrobneje seznanili s kraškim svetom, z njegovo zgodovino ter s pestrim živalskim svetom tega dela Slovenije. Omenjena razstava velja za največjo razstavo o krasu (in Postojnski jami) na svetu.

Nato pa smo si ogledali težko pričakovano Postojnsko jamo –  eno najbolj znanih turističnih točk v Sloveniji. Z jamskim vlakcem smo se popeljali dva kilometra v jamo in takoj začutili lepote tega kraškega pojava, še posebej nas je najprej očarala t. i. Plesna dvorana. Ko smo stopili iz vlakca, smo videli veliko kapnikov, dvoran in majhnih jamic. Dvorane, ki smo si jih ogledali, imajo svoja imena, in sicer Rdeča dvorana, Bela dvorana, Koncertna dvorana (največja dvorana v Postojnski jami) in Špagetna dvorana. V akvariju pa sta nas navdušili dve človeški ribici, o katerih smo se veliko pogovarjali že v šoli. Seveda pa nam kljub dokaj dolgemu ogledu ni zmanjkalo niti časa niti energije za obisk trgovinice s spominki.

Naše ekskurzije pa še ni bilo konec, saj smo se odpravili na ogled slikovitega in skrivnostnega Predjamskega gradu – največjega jamskega gradu na svetu. V tej mogočni stavbi smo si ogledali velike sobe, črno kuhinjo, ječe, viteško opremo in notranjost jame za gradom. Vodnik nas je popeljal po gradu in nam predstavil njegovo zgodovino. Kljub dokaj dolgi ekskurziji smo se dobre volje odpravili na avtobus in se podali proti Gorenjski. S sošolci smo se pogovarjali o zanimevem dnevu, se smejali smešnim zgodbam in kaj kmalu smo bili še na Jesenicah.

BESEDILO in FOTO: Tiana Petrović, 8. b

 

Tudi letos so naši četrtošolci sedli za volan avtombilčkov, še prej pa so se posvetili poznavanju prometnih predpisov.

Program Jumicar je izobraževalni program preventivne vzgoje otrok v cestnem prometu.

Učenci so za nekaj časa postali pravi vozniki in na šolskem igrišču, ki je služil kot prometni poligon, odpeljali nekaj voženj.

Čeprav se je komu še pred časom zdela vožnja popolnoma enostavna, se je tu lahko prepričal, da temu ni tako. Potrebno je paziti na ostale udeležence v prometu, dosledno upoštevati prometne znake, poznati pravila vedenja ipd.

BESEDILO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: Maks Frelih, 8. b

Na šoli smo v ponedeljek, 18. 3., gostili slovenski pop duet BQL. Duet sestavljata fanta, ki prihajata s Koroške, točneje iz Prevalj.  Brata Rok in Anej sta odlična izvajalca pop glasbe in že pridno zasedata visoka mesta na glasbenih lestvicah. Najbolj poznana hita sta Muza in Heart of Gold. Tokrat sta nam na zanimiv način predstavila slovensko ljudsko glasbo. Prepričala sta nas, da so slovenske ljudske res kul. Po končanem nastopu pa sta z njima opravili intervju učenki šolskega novinarstva, Alina Seferagić in Lara Rešokovac.

Pozdravljena. Vajin današnji nastop nam je bil zelo všeč. Cela dvorana šole je prepevala in ploskala. Kdaj sta pravzaprav začela vajino glasbeno pot?

Začela sva jo samostojno. Navdušil naju je najprej starejši brat Aljaž. Tako smo začeli vsak svojo pot, kasneje pa sva pod vodstvom Raaya stopila še na skupno glasbeno pot. Udeležila sva se tudi oddaje Slovenija ima talent. Takrat naju je Raay videl in opazil najin talent.

Koliko sta stara?

Jaz sem 20 (Anej), Rok pa 27.

Kako sta prišla do imena BQL?

Med 160-imi predlogi se nam je ta zdel nekako najbolj primeren.

Kdo vama pomaga pri vajini glasbeni karieri?

Pravzaprav vsi, starši, celotna ekipa, od Raaya in Marjetke do fotografa. V tej naši ekipi je še precej ljudi, ki naju podpira in nama pomaga. Znotraj te ekipe sva spoznala tudi Niko Zorjan.

Kako je nastala pesem Muza?

Ja, na zanimiv način – Raay jo je namreč sanjal. Pokazal nama je “voice”. Ob treh zjutraj se je zbudil in si posnel melodijo. Tako je nastala pesem, no, pa moral je paziti, da ni zbudil Marjetke. (smeh)

Imata veliko koncertov po Sloveniji?

Ja, kar precej. Največ je takšnih, kot je bil danes ta na vaši šoli. Zdaj smo s to turnejo, s katero predstavljamo slovenske ljudske pesmi, šele dobro začeli in trudimo se, da bi mladi spoznali, da so slovenske ljudske res kul.

Imata stalne oboževalce?

Kaj pa vem …, ja in ne. Veliko je takih, ki naju spremljajo že od prvega dne, nekateri pa se nam na tej poti še pridružijo.

Kje pišeta skladbe?

Povsod, največ jih jaz (Anej) napišem pod tušem. (smeh)

Ali sta kdaj mislila, da bosta imela tako glasbeno kariero kot zdaj?

»Ne, zdaj je pač tako,« si rečeš. Res si nisva mislila, da bova prišla do sem, a tu ni konec. Vedno si moraš postaviti kak nov cilj. Mogoče me bo nekdo čez petnajst let vprašal, ali sem si kdaj predstavljal, da bom stal na odru sredi Amerike. Verjetno bi mu rekel, da ne, a v življenju tako pač je, potrebno je slediti željam in ciljem.

Kako izbirata osebe, ki nastopajo v vajinem videospotu?

Zelo se trudimo, da izbiramo osebe, ki delujejo pristno. Recimo, da nekdo zgleda zelo simpatičen, ko pa pride na oder, se tam pači in tako vse pokvari. Je pa tudi zelo odvisno za kakšno skladbo gre.

Katera pesem je vajina zadnja, ki sta jo posnela?

Ko je ni. To je v bistvu dvajset let stara pesem, ki sva jo priredila.

S katero pesmijo sta prvič nastopila na EMI?

Heart of gold.

S katerim glasbenikom bi najraje posnela videospot?

V bistvu sva zelo »odprta« glede teh sodelovanj. Najprej bi morala dobiti neko pesem, nad katero bi bila zelo navdušena. Takšno, ob kateri rečeš uau! Če bi imela možnost sodelovati z Eddom Sheeranom in če pesmi ne bi »čutila«, bi jo z njim vseeno posnela. Tudi s tabo, novinarka, bi sodelovala, le dobro pesem moraš imeti. (smeh)

Ali si po koncertu vedno vzameta čas za oboževalke?

Ja, v glavnem vedno.

Kje vadite za koncert?

V Mariboru. Celoten band je v Mariboru.

Katera vaijina pesem vama je najbolj pri srcu?

Heart of gold.

Imata v kratkem kakšen koncert na Gorenjskem?

Zaenkrat še ne.

No, v kolikor bosta gostovala kje na Gorenjskem, pa se morda ponovno srečamo. Zahvaljujeva se vama za čas, ki sta ga namenila našim učencem po nastopu, za vse posnetke fotografije in najlepša hvala, da sva lahko z vama opravili intervju. Želiva vama uspešno glasbeno pot še naprej!

BESEDILO: Alina Seferagić, 7. c, in Lara Reškovac, 8. b

FOTO: ga. Angelica Podoš

 

 

 

 

V četrtek, 28. marca, je Osnovna šola Josipa Vandota Kranjska Gora gostila 24. medobčinski otroški parlament. Udeležili so se ga učenci sedmih gorenjskih onovnih šol (OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice, OŠ Toneta Čufarja Jesenice, OŠ Prežihovega Voranca Jesenice, OŠ Žirovnica, OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora, OŠ 16. decembra Mojstrana in OŠ Koroška Bela).

Na medobčinski otroški parlament so prišli tudi župani vseh treh občin – Kranjske Gore, Jesenic in Žirovnice, ravnatelji omenjenih šol in mentorji letošnjega otroškega parlamenta. Po uradnem otvoritvenem delu je sledilo delo v skupinah. Našo šolo so zastopale Hana Šturm iz 8. b, Jana Dremelj iz 9. b ter Ana Samardžija in Kaja Kalan iz 9. c. Mladi parlamentarci so odgovarjali na vprašanja in oblikovali zapise, s katerimi so si pomagali na predstavitvi. Podane ideje bosta Kranjskogorca, ki bosta letos zastopala ta del Gorenjske, prenesla v ljubljanski parlament, mi pa lahko le upamo, da bomo skupaj kaj spemenili na bolje.

BESEDILO: Gloria Struna in Leonela Pezdir, 7. a

FOTO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

V sredo, 20. 3. 2019, so si učenci prvega razreda ogledali predstavo Janko in Metka. Saj vsi poznamo pravljico o Janku in Metki, kajne? A tokrat so prisluhnili istoimenski operi.

Učenci so ob predstavi zelo uživali, kar je bilo zaznati tudi na njihovih nasmejanih obrazih. Ker so vsebino učenci večinoma že poznali, so se osredotočili bolj na glasbo, sceno, kretnje …

Nastopajoči pa so se med opero obračali tudi na publiko in učence tudi kaj povprašali. Tako naši najmlajši šolarji niso le poslušali in opazovali, temveč tudi sodelovali.

BESEDILO IN FOTO: Katarina Nedić, 7. b

 

 

V Kulturnem domu na Slovenskem Javorniku je v sredo, 27. 3., potekalo območno srečanje otroških in mladinskih pevskih zborov. Nastopalo je okoli 200 otrok iz štirih različnih šol (Osnovna šola Prežihovega Voranca Jesenice, Osnovna šola Koroška Bela, Osnovna šola Žirovnica in Osnovna šola Toneta Čufarja Jesenice). Vsako šolo so zastopali učenci predmetne in razredne stopnje. Naši trije zbori so se predstavili pod mentorstvom ge. Mojce Čebulj.

Na začetku revije smo zapeli kekčevo pesem Dobra volja je najbolja, nato pa nam je voditelj Bojan predstavil nastanek igrač in nam povedal, s čim in kako so se igrali včasih. Med posameznimi nastopi pa nam je zastavljal različna zanimiva vprašanja in nas za pravilne odgovore tudi nagradil. Ob koncu prireditve pa smo se zahvalili zborovodkinjam in si obljubili, da se drugo leto ponovno vidimo.

BESEDILO: Sara Bektašević in Aleksandra Petrovski, 7. b

FOTO: ga. Angelica Podoš