7. aprila se je odvil že 9. Dan za spremembe. Gre za veliko vseslovensko prostovoljsko akcijo v organizaciji Slovenske filantropije, ki je ponovno povezala številne akterje po celi Sloveniji, letos še posebej z namenom povezovanja skupnosti.

Glavni organizator je Slovenska filantropija, ki je v preteklosti akcije že obarvala medgeneracijsko, spreminjali smo zanemarjena igrišča v barvita mesta druženja, osamljene vsakdane v pomladni živžav, stari robi namenjali novo rabo, z izmenjavo oblačil in predmetov smo pomagali šolskim skladom, širili spoštovanje, solidarnost ter sodelovanje …

Mi se akciji pridružimo skupaj v sodelovanju z Domom upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice.

Letos smo si zamislili glasbeno-likovni delavnici. Izdelali smo ropotuljo, peli ob zvokih Primoževe harmonike, igrali v “žoga bandu” in klepetali ter uživali, da je bilo veselje.

Hvala vsem prostovoljcem, ki so na prijeten sončen sobotni dan delili lepe trenutke: Ani, Melisi, Alenu, Primožu, ge. Sonji in ge. Maji.

S sloganom akcije Ne prepuščaj se toku, SPREMINJAJ tudi TI! smo uživali.

BESEDILO: ga. Alenka Mirtič Dolenec

FOTO: ga. Darja Kosančič, g. Primož Mirtič Dolenec in ga. Maja Kamenščak

V letošnjem letu poteka  100-letnica Cankarjeve smrti – 1918/2018. Tudi v naši knjižnici smo se je spomnili z manjšo razstavo. Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, kritik in še marsikaj je še vedno eden najpomembnejših besednih umetnikov naše književnosti.

Nekoč mi je neka dijakinja pripovedovala, kako je še kot osnovnošolka in kasneje srednješolka vzela v roke Cankarjevo delo, če je želela dobro pisati  spis. Njegov jezik jo je navdihoval in v njej budil neizmerno željo po lepem, bogatem jeziku, ki prepričljivo izraža misli pisca.

Še danes mi enostavno zastane dih, ko se poglobim v bogastvo Cankarjevega  besedišča in izraznost vsebine njegovih del. Kritično zaznamujejo preteklost in sedanjost.

BESEDILO in FOTO: ga. Marjetka Noč

Naši učenci so se lani pridružili mednarodnemu likovnemu natečaju Otroci pomagajo otrokom, s podnaslovom Ker mi je mar. Povsod in za vsakogar. Razpis na omenjeni natečaj je bil objavljen v tednu Rdečega križa (od 8. 5. do 15. 5.) na pobudo Osnovne šole Ivana Tavčarja Gorenja vas. Pridružila sta se jim tudi Rdeči križ Slovenije ter Mestni muzej Idrija. Na razpis je prispelo več kot 900 likovnih del, med njimi pa je komisija izbrala 30 najboljših. Sodelovalo je 132 šol iz šestih držav – iz Nemčije, Srbije, Francije, Španije, s Hrvaške in seveda iz Slovenije.

Naša učenka iz 4. b razreda, Amra Mešinović, je pod vodstvom mentorice, ge. Brigite Kunčič, prejela 1. nagrado v kategoriji prve triade.  Nadarjena učenka se je podelitve priznanj udeležila letos marca na Osnovni šoli Ivana Tavčarja Gorenja vas.

Učenki in njeni mentorici iskreno čestitamo za dosežen uspeh.

BESEDILO: ga. Brigita Kunčič in ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: Lara Reškovac in Hana Šturm, 7. b

Nekaj tekaško razpoloženih sedmošolcev se je 17. 03. 2018 udeležilo t. i. Pomladnega teka na 1200 m, ki je eden izmed dogodkov okrog občinskega praznika občine Jesenice. Zastopali smo našo šolo ter tekli za svoje zdravje in dobro počutje.

Prvo trojko so sestavljale tekačice, in sicer Zala Pia Biček in Neža Tonjec, obe iz 7. c, ter Seldijana Bajrektarević iz 7. b. Drugo trojko pa sta zastopala dečka Igor Mladenović iz 7. c ter Denis Pašagić iz 7. b. Tej trojki pa se je pridružila naša učiteljica angleščine, ga. Karmen Kržič, ki je naš tekaški navdih.

BESEDILO: Seldijana Bajrektarević, 7. b

FOTO: ga. Karmen Kržič

V sredo, 21. 03. 2018, na Unescov mednarodni dan poezije, smo se Mejrem Šehić, Hana Mušić, jaz in mentorica, ga. Karmen Kržič, udeležili glasbenega večera s poezijo v Biotehniškem centru Naklo.

Predstavili smo se z izvirnimi haikuji – japonsko pesniško obliko s tremi verzi in 17-imi zlogi. Prvi in tretji verz imata po pet zlogov, drugi sedem. Haiku skrajno zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje s človekovo notranjostjo.

Najprej smo si ogledali raztavo vseh prispelih haikujev. Moramo priznati, da smo bili kar malce presenečeni, saj smo bili med 220 sodelujočimi (sodelovali so tako učenci kot dijaki) najmlajši. Vsi razstavljeni haikuji so bili opremljeni s primerno fotografijo ali pa ilustracijo.

Kasneje je sledila recitacija haikujev. Tudi mi smo s ponosom prebrali svoje,  Mejrem in Hana pa sta za svoje pesniško ustvarjanje prejeli celo priznanje.

Po prireditvi so nam učenci omenjene šole pripravili pogostitev. Tako smo preživeli lep, pesniško obarvan večer.

BESEDILO: Beno Kazić, 7. b

FOTO: ga. Karmen Kržič

Naši drugošolci so konec meseca marca preživeli prav lep, zanimiv in vsebinsko zelo pester dan. Z učiteljicami so si odšli ogledat Kosovo graščino.

Že sam pogled na to mogočno zgradbo iz 17. stoletja je učencem dal vedeti, da se v tem fužinskem gradu skriva marsikaj zanimivega.

Glede na to, da je bilo učencev kar precej, so se najprej razdelii v tri skupine. Tako so si v manjših skupinah lažje ogledovali prostore, se sprehodili med zgodovinskimi umetninami in izdelovali pisanice.

Od vseh prostorov pa je bila učencem najbolj všeč poročna dvorana, v kateri si mladoporočenca data večno zaobljubo.

Ko smo učence povprašali, kako so se imeli, so bili nad obiskom Kosove graščine navdušeni in priznali, da niso vedeli, da njihova pot v šolo vodi mimo tako zanimivega muzeja.

BESEDILO: Maja Mihajlović, 7. b

FOTO: ga. Klavdija Klinar

V četrtek, 29. 4. 2018, je našo šolo obiskal Marko Soršek – Soki, bobnar rokovske skupine Elvis Jackson in velik dobrotnik osnovnošolcev po vsej Sloveniji. Članek, ki je tokrat pred vami, je bil objavljen v običinskem časopisu Jeseniške novice in v časopisu Gorenjski glas.

Pred tremi leti je sklenil, da bo za deset naključno izbranih osnovnih šol v Sloveniji zbral denar, s katerim bo za učence kupil nekaj glasbenih instrumentov, med katerimi ima prvo mesto seveda set bobnov.

Sam pravi, da ga je pri tem gnala predvsem lastna izkušnja iz otroštva, ki ga je naučila, da čisto vsak lahko uspe pri nečem, kar si zada in za kar dovolj dolgo gara.

Toda njegovo zbiranje denarja se ni zaključilo z deseto zbiralno akcijo. S svojo dobrodelnostjo razveseljuje še danes in po več kot enem letu zbiranja denarja je lahko kupil tri instrumente in obdaril že 75. šolo – OŠ Toneta Čufarja. V trajno last smo dobili set bobnov, cajon in električno akustično kitaro.

Učenci smo pripravili kratek uvodni program, nato pa je kot gost presenečenja na oder stopil Soki. S svojim humorjem in pozitivnostjo je navdušil polno dvorano. Povedal nam je, da v življenju ni uspeha brez trdega dela in vztrajnosti, da so tako vzponi kot padci, a da dobra volja in odločnost delata čudeže, zato moramo imeti cilj, po katerem hrepenimo in za katerega smo pripravljeni narediti vse, da se nam bo uresničil.

Njegov projekt še vedno živi in upa, da mu bo uspelo obdariti vsaj sto šol. Nato je na oder povabil naključne učence, ki so s pomočjo prve uvodne lekcije samostojno odbrenkali nekaj akordov in zabobnali v poskočnem ritmu, s tem pa tudi potrdili resničnost Sokijevih besed.

Na naši šoli ne manjka navdušenih učencev, ki bodo z veseljem igrali na instrumente. Pred odhodom je Soki z nami naredil en velik sebek, mi pa smo mu obljubili, da ga čim prej povabimo na koncert.

BESEDILO: ga. Urška Willewaldt

FOTO: ga. Angelica Podoš

S projektom »Time for tea«, pod vodstvom učiteljice Urške Willevaldt, smo ustvarili igro, imenovano Kocka Človečnosti. Kocka ima na vsaki stranici napisano vrlino.

Kocko uporabljamo tako, da z njo hodimo od razreda do razreda. Učenci mečejo kocko. Vrlino, zapisano na zgornji stranici, morajo učenci upoštevati do konca tedna, dokler spet ne vržejo kocke.

Vrline, ki smo jih napisali na kocko, smo izbirali previdno. Najprej je vsak nekaj predlagal in to smo zapisali na tablo. Potem je vsak zase povedal, katere se mu zdijo najboljše. Izbrali smo deset najboljših in jih spet zapisali na tablo. Nato smo tiste, ki so bile približno enake, dali skupaj. Tako smo se odločili za šest vrlin in jih napisali na stranice kocke.

Upamo, da bo Kocka Človečnosti pripomogla k lepšemu vedenju učencev naše šole.

BESEDILO: Naja Garibović, 6. b

Tudi vi komaj čakate pomlad? Mi smo si jo pričarali kar sami, in sicer s prireditvijo Pozdrav pomladi. Proslavo so otvorili pevci Mladinskega pevskega zbora, za njimi pa so na oder stopili še učenci pevskega zbora Zvezdice. Učenci in učitelji v dvorani vedno z veseljem prisluhnemo otroškim glasovom in zvokom inštrumentov, na katere igrajo naši vrstniki.

Ko smo mislili, da je že vsega konec, pa nas je presenetil bobnar skupine Elvis Jackson Marko Soršak – Soki.

V sklopu svoje velike glasbene dobrodelne akcije “20 za 20” je med slovenskimi osnovnimi šolami obiskal tudi našo.

Z zanimanjem smo prisluhnili njegovemu pripovedovanju in igranju na inštrumente. Na oder pa je povabil tudi nas in to nam je bilo še posebej všeč.

Presenečenj pa kar ni bilo konca – podaril nam je kar tri inštrumente, za kar smo mu iz srca hvaležni.

Za konec je na naš oder stopila še ravnateljica, ga. Branka Ščap, in vsem namenila nekaj zahvalnih in spodbudnih besed.

BESEDILO in FOTO: Tjaša Kavčič, 8. c

V sredo, 28. 3. 2018, smo učenci osmega razreda izkoristili prelepo vreme za ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu.

Najprej smo odšli v muzej in si ogledali eksponate ter prisluhnili zanimivostim Postojnske jame. Našo najbolj poznano kraško jamo so odkrili leta 1818.

Legenda pravi, da je v jami živel zmaj. Ta zmaj je bila človeška ribica (močeril oz. proteus). Le-ta je kožne barve in ima štiri noge. Njena oblika me najbolj spominja na obliko kuščarja. Sicer pa je človeška ribica dvoživka, ki živi v podzemnih vodah.

Okoli 12. ure smo sedli na vlakec, ki nas je popeljal po prvem delu Postojnske jame, drugi del jame pa smo prehodili. Izvedeli smo marsikaj zanimivega, čeprav smo večino časa gledali naokoli in opazovali različne kapnike, zavese, stebre …

Spoznala sem, da v jami živi več kot sto različnih živali, najbolj pa smo bili seveda navdušeni nad človeško ribico.

Nazadnje pa smo si ogledali še nekaj kilometrov oddaljen Predjamski grad. Že od daleč se nam je zdel nekaj posebnega, saj je leži visoko v skalni steni. Najbolj nas je pritegnila zgodba o Erazmu Predjamskem, ki pa jo verjetno že vsi poznate.

Počasi se je naše potepanje po delu Notranjske zaključilo in ponovno smo sedli na avtobus in se odpeljali nazaj na Gorenjsko.

BESEDILO IN FOTO: Ema Agović, 8. c