S ponosom lahko povemo, da je naš učitelj, gospod Klemen Klemenc, za leto 2016 dobil prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju. Učenci šole in njegovi sodelavci mu iskreno čestitamo!
In prav to je bil glavni razlog, da smo ga učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo povabile pred mikrofon in mu zastavile nekaj vprašanj. Še prej pa bi vam rade g. Klemenca bolje predstavile.
Klemen Klemenc je obiskoval osnovno šolo Toneta Čufarja na Jesenicah. Po končani srednji metalurški šoli na Jesenicah je končal študij metalurgije v Ljubljani in postal diplomiran inženir metalurgije. Po zaključku študija je do odhoda k vojakom na jeseniških osnovnih šolah poučeval fiziko, matematiko in tehnični pouk. Kasneje je bil kot tehnolog za toplotne tehnične meritve zaposlen v Železarni Jesenice in bil nekaj let tudi vodja oddelka.
Poleg rednega dela je dolga leta poučeval fiziko in vodil astronomske dneve na Osnovni šoli za mlade in starejše pri Ljudski univerzi Cene Štupar v Ljubljani.
Po razgradnji Železarne Jesenice se je vrnil v prosveto, kjer danes skrbi za nemoteno delovanje računalniške opreme na naši šoli.
Že od sezone 1968/69 je igralec na ljubiteljskih odrih po Gorenjski, predvsem na odru Gledališča Toneta Čufarja Jesenice. Je član Kulturnega društva Igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice, en mandat je bil tudi predsednik tega društva. Igral je v mnogih predstavah (Županova Micka, Polom, Kralj Arthur in svet gral, Sluga dveh gospodov, Polom, Obisk stare gospe, Plavž, Zadnja tekma …) in za svoje delo na ljubiteljskih odrih prejel že bronasto, srebrno in zlato Linhartovo značko, tokrat pa, kot že rečeno, prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju.
Kdaj ste pravzaprav dobili igralski navdih?
V prvem letniku srednje šole, točneje v bifeju. To je bilo, uf, že davnega leta 1968.
Koliko časa se že posvečate igri?
Približno 49 let.
Pa imate kakšnega vzornika? Bi lahko koga izpostavili?
Imam kar nekaj vzornikov. Prvi je Johnny Depp, ko sem bil mlajši, pa je bil moj vzornik igralec Miha Baloh.
Kje večinoma igrate?
Igram na Jesenicah, Slovenskem Javorniku, v Kranju, Bohinjski Beli, Ribnem …
Kateri je vaš najljubši lik, ki ste ga igrali?
Težko se odločim … Pravzaprav so mi bili kar vsi všeč. No, če se pa že moram odločiti, potem bi izbral vlogo v igri Slepec, Monkofa v Linhartovi Županovi Micki in pa lik v igri Kralj Arthur in sveti gral.
Med pogovorom ste omenili, da je na naši šoli pred leti služboval še en izvrsten amaterski igralec.
Ja, v mislih sem imel, žal, pred kratkim preminulega sodelavca in tudi prijatelja Igorja Škrlja. Na naši šoli je poučeval slovenščino in učenci so ga imeli zelo radi. Tudi on je bil predan jeseniškemu gledališču, tako kot igralec kot tudi režiser.
Včasih igralci v eni igri igrajo celo več vlog. Ste morda tudi vi imeli kdaj takšno nalogo in koliko vlog ste odigrali?
Ja, bil sem pred tako preizkušnjo. Odigral pa sem ji kar šest.
Ali ste kdaj razmišljali o študiju na AGRFT?
Ne, vedno sem bolj predan amaterskemu odru.
Kaj pa vam je v gledališču najbolj všeč? Čemu taka ljubezen?
Od nekdaj me je igranje privlačilo – biti nekaj časa nekdo drug, je res zanimiva izkušnja. No, všeč mi je tudi vonj mask, pa zaodrje, in vsekakor občutek, ko veš, da je bila publiki predstava všeč.
Kakšen je vaš občutek, ko igrate?
Fantastičen, vendar imam vedno rahlo tremo.
Ali je vaš lik v predstavi kdaj umrl?
Ja, na predstavi Pip šov.
Ali je kdaj med predstavo prišlo do kakšne nesreče?
Oh, tudi kaj takega se je že zgodilo. Ja, oseba, ki je delala z lučmi, je padla z odra.
Koliko vaj približno opravite pred premiero?
Približno od 20 do 30 vaj v času od dveh do treh mesecev.
Ali se je kdaj zgodilo, da je kdo pozabil tekst?
Ja, to se je že velikokrat zgodilo, ampak na srečo imamo šepetalko.
Ali si igralci lahko sami izberete vlogo?
Ne, to pa je naloga režiserja in vedno ti on določi vlogo.
Kolikokrat so vas gledalci lahko videli na gledaliških odrih?
Ja, kar nekajkrat. No, za mano je že približno tisoč nastopov.
Čestitke, to pa je zavidljiva številka.
Že v uvodni predstavitvi smo slišali, s čim vse ste se že v življenju ukvarjali, kaj zanimivega ste počeli … Kateri pa je vaš konjiček, ki ga imate poleg igralstva najraje?
Izpostavil bi kar dva, in sicer astronomijo in fotografiranje. To sta še dve veliki ljubezni, za kateri pa mi, žal, večkrat zmanjka časa.
No, veseli nas, da ste si za nas le uspeli vzeti čas. Zahvaljujemo se za pogovor in vam želimo še veliko igralskih užitkov tako na domačem kot na tujem odru.
BESEDILO: Ema Agović, Tjaša Kavčič in Julija Vučkovski, 8. c, ter arhiv Klemna Klemenca
FOTO: arihv g. Klemna Klemenca
