NAŠI UČENCI PONOVNO ZELO USPEŠNI NA TEKMOVANJU V ZNANJU O SLADKORNI BOLEZNI

V letošnjem letu smo se udeležili že 19. tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni. Šolsko tekmovanje je potekalo 13. 10. 2017. Udeležilo se ga je 13 učencev. Bronasto priznanje so prejeli naslednji učenci: Isa Ramič iz 8. a, Hana Glavič, Živa Kastelic in Kaja Kalan iz 8. c, Gašper Pezdir iz 9. a, Kristina Arhar Bošnjak in Matic Brešan iz 9. b ter Ines Džombić iz 9. c.

Državno tekmovanje je potekalo v soboto, 18. 11. 2017, na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici. Nanj se uvrstijo po trije najboljši učenci z vsake šole, ki morajo na šolskem tekmovanju doseči vsaj 34 točk od možnih 40.

V zgodnjih jutranjih urah smo se vsi zaspani z avtobusom odpravili z meglenih Jesenic. Ko smo se vozili proti Primorski, se je počasi kazalo jasno nebo in Nova Gorica nas je pričakala v soncu. Po uvodnem pozdravu in kratkem kulturnem programu so se tekmovalci odpravili v učilnice, kjer so reševali teste.

Kljub težkim vprašanjem, ki zahtevajo kar precej znaja s področja medicine, so naši učenci dosegli lepe rezultate. Kristina Arhar Bošnjak je prejela zlato priznanje, srebrno pa sta si prislužila Gašper Pezdir in Hana Glavič. Iskrene čestitke!

BESEDILO in FOTO: ga. Saša Femc Knaflič

UČITELJ KLEMENC DOBITNIK PRESTIŽNE LINHARTOVE NAGRADE

S ponosom lahko povemo, da je naš učitelj, gospod Klemen Klemenc, za leto 2016 dobil prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju. Učenci šole in njegovi sodelavci mu iskreno čestitamo!

In prav to je bil glavni razlog, da smo ga učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo povabile pred mikrofon in mu zastavile nekaj vprašanj. Še prej pa bi vam rade g. Klemenca bolje predstavile.

Klemen Klemenc je obiskoval osnovno šolo Toneta Čufarja na Jesenicah. Po končani srednji metalurški šoli na Jesenicah je končal študij metalurgije v Ljubljani in postal diplomiran inženir metalurgije. Po zaključku študija je do odhoda k vojakom na jeseniških osnovnih šolah poučeval fiziko, matematiko in tehnični pouk. Kasneje je bil kot tehnolog za toplotne tehnične meritve zaposlen v Železarni Jesenice in bil nekaj let tudi vodja oddelka.

Poleg rednega dela je dolga leta poučeval fiziko in vodil astronomske dneve na Osnovni šoli za mlade in starejše pri Ljudski univerzi Cene Štupar v Ljubljani.

Po razgradnji Železarne Jesenice se je vrnil v prosveto, kjer danes skrbi za nemoteno delovanje računalniške opreme na naši šoli.

Že od sezone 1968/69 je igralec na ljubiteljskih odrih po Gorenjski, predvsem na odru Gledališča Toneta Čufarja Jesenice. Je član Kulturnega društva Igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice, en mandat je bil tudi predsednik tega društva. Igral je v mnogih predstavah (Županova Micka, Polom, Kralj Arthur in svet gral, Sluga dveh gospodov, Polom, Obisk stare gospe, Plavž, Zadnja tekma …) in za svoje delo na ljubiteljskih odrih prejel že bronasto, srebrno in zlato Linhartovo značko, tokrat pa, kot že rečeno, prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju.

Kdaj ste pravzaprav dobili igralski navdih?

V prvem letniku srednje šole, točneje v bifeju. To je bilo, uf, že davnega leta 1968.

Koliko časa se že posvečate igri?

Približno 49 let.

 Pa imate kakšnega vzornika? Bi lahko koga izpostavili?

Imam kar nekaj vzornikov. Prvi je Johnny Depp, ko sem bil mlajši, pa je bil moj vzornik igralec Miha Baloh.

 Kje večinoma igrate?

Igram na Jesenicah, Slovenskem Javorniku, v Kranju, Bohinjski Beli, Ribnem …

Kateri je vaš najljubši lik, ki ste ga igrali?

Težko se odločim … Pravzaprav so mi bili kar vsi všeč. No, če se pa že moram odločiti, potem bi izbral vlogo v igri Slepec, Monkofa v Linhartovi Županovi Micki in pa lik v igri Kralj Arthur in sveti gral.

Med pogovorom ste omenili, da je na naši šoli pred leti služboval še en izvrsten amaterski igralec.

Ja, v mislih sem imel, žal, pred kratkim preminulega sodelavca in tudi prijatelja Igorja Škrlja. Na naši šoli je poučeval slovenščino in učenci so ga imeli zelo radi. Tudi on je bil predan jeseniškemu gledališču, tako kot igralec kot tudi režiser.

Včasih igralci v eni igri igrajo celo več vlog. Ste morda tudi vi imeli kdaj takšno nalogo in koliko vlog ste odigrali?

Ja, bil sem pred tako preizkušnjo. Odigral pa sem ji kar šest.

Ali ste kdaj razmišljali o študiju na AGRFT?

Ne, vedno sem bolj predan amaterskemu odru.

Kaj pa vam je v gledališču najbolj všeč? Čemu taka ljubezen?

Od nekdaj me je igranje privlačilo – biti nekaj časa nekdo drug, je res zanimiva izkušnja. No, všeč mi je tudi vonj mask, pa zaodrje, in vsekakor občutek, ko veš, da je bila publiki predstava všeč.

 Kakšen je vaš občutek, ko igrate?

Fantastičen, vendar imam vedno rahlo tremo.

Ali je vaš lik v predstavi kdaj umrl?

Ja, na predstavi Pip šov.

Ali je kdaj med predstavo prišlo do kakšne nesreče?

Oh, tudi kaj takega se je že zgodilo. Ja, oseba, ki je delala z lučmi, je padla z odra.

Koliko vaj približno opravite pred premiero?

Približno od 20 do 30 vaj v času od dveh do treh mesecev.

Ali se je kdaj zgodilo, da je kdo pozabil tekst?

Ja, to se je že velikokrat zgodilo, ampak na srečo imamo šepetalko.

Ali si igralci lahko sami izberete vlogo?

Ne, to pa je naloga režiserja in vedno ti on določi vlogo.

Kolikokrat so vas gledalci lahko videli na gledaliških odrih?

Ja, kar nekajkrat. No, za mano je že približno tisoč nastopov.

Čestitke, to pa je zavidljiva številka.

Že v uvodni predstavitvi smo slišali, s čim vse ste se že v življenju ukvarjali, kaj zanimivega ste počeli … Kateri pa je vaš konjiček, ki ga imate poleg igralstva najraje?

Izpostavil bi kar dva, in sicer astronomijo in fotografiranje. To sta še dve veliki ljubezni, za kateri pa mi, žal, večkrat zmanjka časa.

No, veseli nas, da ste si za nas le uspeli vzeti čas. Zahvaljujemo se za pogovor in vam želimo še veliko igralskih užitkov tako na domačem kot na tujem odru.

BESEDILO: Ema Agović, Tjaša  Kavčič in Julija Vučkovski, 8. c, ter arhiv Klemna Klemenca

FOTO: arihv g. Klemna Klemenca

ALENKA DOVŽAN: » Bodi zvest samemu sebi, prisluhni si!«

V torek, 14. 11. 2017, nas je obiskala gospa Alenka Dovžan. Prijazno se je odzvala vabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Pa ji prisluhnimo.

Alenka Dovžan (11. februar 1976)

Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice je obiskovala do 6. razreda, potem pa so se s starši preselili v Mojstrano in tako šolanje nadaljevala tam. Nato je obiskovala srednjo medicinsko šolo, saj je hotela postati medicinska sestra, vendar ji je smučarska kariera preprečila te načrte.

Smučanje je začela trenirati šele pri 12. letih. Pred tem je na naši šoli predano trenirala športno gimnastiko pod vodstvom gospoda Mesariča. Trener se je posvetoval s starši in jim predlagal, naj jo vpišejo v smučarski klub. Oče je še nekaj časa okleval, nato pa jo je vpisal v SK Jesenice. Kariera je šla že kmalu naglo navzgor. V zadnji sezoni pionirske kariere je zmagala na vseh tekmah, ki jih je končala. Več kot desetletje je nastopala za državno reprezentanco na največjih tekmovanjih: v svetovnem pokalu, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Bila je vsestranska smučarka.

Nastopila je na treh olimpijskih igrah. Leta 1994 je prvič nastopila na olimpijskih igrah v Lillehamerju na Norveškem. V kombinaciji je zasedla 3. mesto in osvojila bronasto kolajno, v smuku pa je zasedla 16. mesto. Leta 1998 je nastopila na olimpijskih igrah v Naganu na Japoskem. V veleslalomu je dosegla 17. mesto. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju v ZDA leta 2002 je dosegla 17. mesto v slalomu.
Trikrat je nastopila tudi na svetovnih prvenstvih. Najboljši rezultat je dosegla leta 1999 v Vailu v ZDA, ko je bila dvanajsta v slalomu.


V tekmovanju za svetovni pokal je leta 1994 zmagala v superveleslalomu v Cortini d’Ampezzo v Italiji.
Skozi celotno športno kariero jo je spremljala zdravstvena težava (astma), ki pa je ni ovirala na poti do vrhunskih rezultatov. Bila je članica generacije »vražjih Slovenk« (ob Urški Horvat, Špeli Pretnar, Katji Koren). Bila je prva Slovenka, ki je osvojila prvo olimpijsko medaljo za Republiko Slovenijo. Novembra 2003 se je poslovila od aktivne tekmovalne kariere.
Nato je nekaj let je v matičnem klubu na Jesenicah trenirala mlade smučarje.


Zadnja leta imata s partnerjem Edvinom Karahodžičem, bivšim hokejistom, na Jesenicah svojo restavracijo Ejga. V lokalu je pred leti uredila olimpijski kotiček.
Ves svoj prosti čas pa posveča sinu Luku (trenira nogomet) in hčerki Niki (ki želi po maminih stopinjah).

Še posebej se rada spominja olimpijskih iger v Lillehamerju leta 1994, saj je tam, dan pred tekmo, praznovala svoj 18. rojstni dan. Rojstnodnevno torto ji je izročil gospod Lojze Peterle, takratni minister za zunanje zadeve Republike Slovenije. Osvojila pa je tudi prvo bronasto medaljo v samostojni Sloveniji na olimpijskih igrah. Alenka pravi: »Splača se trenirati, saj na tekmah spoznaš športnike s celega sveta. Zame so bile te  olimpijske igre nekaj posebnega. Bila sem zelo mlada, zato sproščena, neobremenjena. Nisem pričakovala veliko. Doživetja so bila velika …«

Prinesla nam je  pokazat tudi svoj tekmovalni dres. Zelo je tenak, pod njim imaš oblečeno le majčko, da se te dres tako bolj oprime. Če ima ekipa dovolj denarja, menjajo dres večkrat, same so imele le enega. Dres je zapakiran v zavoju s plombo, pregledan na komisiji.

Tekmovalke so morale opraviti tudi doping kontrolo. Izbrane so bile naključno. Oddale so urin pred osebo, ki je izvajala kontrolo, ga zapakirale in se podpisale, da ne bi kasneje prišlo do goljufije. Dekleta so morala opravljati tudi test ženskosti (odvzem sline).

Za dosego rezultatov pa je potrebno vložiti precej truda. Treningi so vsakodnevni. Najprej triurni jutranji kondicijski, popoldan pa dve uri teka, fitnesa … Spomladi in jeseni, ko še ni snega, so odhajali trenirat na ledenik Moelltal. Delavnik se je začel z zajtrkom ob 6. uri, temu pa je sledilo smučanje, ki so ga opravili še pred prihodom prvih turistov. Trening  so zaključili ob 11. uri, ob 13-ih pa je sledilo kosilo. Po kosilu so s trenerji pregledali, kako je potekal trening (video analiza), opozorili so jih na napake, saj je trener snemal njihove trening. Temu je sledila masaža ali fizioterapija (zaradi pogostih poškodb). Ob 16. uri se je začel kondicijski trening, nato tuširanje, večerja in sestanek – planiranje za naslednji dan. Po opravljenem delu je bilo potrebno pregledati smuči. Smuči so urejale same, jih mazale in pripravljale, saj niso imele svojih serviserjev. Uporabljale so maže in likalnik, s katerim so ustrezno mažo nakapale na smuči in zlikale, malo pustile, nato pa s posebno klino odstranile odvečen vosek.

Vsak šport je težak. Potrebni so delo, trening, odrekanje. Športnik si z rednim delom pridobi delovne navade, spoštovanja drug do drugega, rezultati pa so cena tvojega dela. vsekakor mora športnik imeti v sebi tudi potencial in nadarjenost. Alenka poudarja: » Bodi zvest samemu sebi, prisluhni si!«

Pa še nekaj zanimivosti:

Zanimivosti:

Ljudje so velikokrat zamenjali Alenko in Špelo Pretnar. Ko je bila Špela zelo uspešna in je pogosto zmagovala na tekmah, so ljudje čestitali kar Alenki. Sprva jih je zavračala, potem pa se je že kar sprijaznila in se zahvalila za čestitke.

Če jim je na treningu zadnjo uro trener dovolil »smučanje na frej« (prosto smučanje), so vsi izbrali smučino skozi gozd. Zelo so uživali »po gozdni«, smuči pa so precej uničili.

Ko so se s kombijem vozili na treninge, so mlajše pošiljali sedet v »hlevček«. To je bil prostor zadaj pri prtljagi.

Starejši so mlade »prisilili«, da so jim nosili smuči.

BESEDILO in FOTO:  Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak

 

PRIJETEN KLEPET OB PITJU MATE ČAJA

Legenda o Guaran Indijancih

Legenda o Guaran Indijancih se nanaša na njihovo poreklo in sega globoko v mogočne gozdove Paragvaja. Njihovi predniki so v davni preteklosti prečkali ocean, da bi poselili obe Ameriki. Našli so deželo, ki je bila čudovita in polna nevarnosti; z marljivostjo in s trudom so si deželo pokorili. Obdelovali so zemljo in postali vrhunski poljedelci in rokodelci. Po svojem prepričanju so pričakovali prihod visokega, močnega, svetlolasega, plavookega, bradatega boga (Pa’I Shume), ki je po legendi stopil iz nebes in oklenil skrivnosti zdravja in medicine ter razkril zdravilne lastnosti avtohtonih rastlin. Ena od najpomembnejših skrivnosti je bila, kako obrati in pripraviti liste drevesa Yerba Mate. Mate napitek naj bi zagotovil zdravje, vitalnost in dolgo življenje.

Pleme je izkrčilo del gozda, posadilo manioko in koruzo, ker pa se je zemlja po štirih ali petih letih izrabila, se je pleme preselilo drugam. Zaradi pogostih selitev se je nekoč neki stari Indijanec odločil, da bo ostal tam, kjer je bil. Njegova hčerka Jary je ostala z njim. Nekega dne je na njun ranč prispel neznan šaman in Jary vprašal, kaj si želi, da bi bila srečna. Ker si ni zaželela ničesar, ga je starec zaprosil, naj mu da novih moči, da bi lahko hčer odpeljal nazaj k plemenu, ki sta ga zapustila. Šaman mu je dal zeleno rastlino in mu naročil, naj si iz nje naredi čaj. Tako sta se vrnila k svojemu plemenu, s seboj pa prinesla navado pitja zelenega zelišča, grenko-sladkega okusa, ki je dajal moč in pogum ter poživljal prijateljstva v žalostnih urah skrajne samote.

Mate je postal najbolj pogosta sestavina v gospodinjstvih in domačih lekarnah Guaranijev in tako ostaja vse do danes.

Pitje mate čaja

Tomando mate (pitje mate čaja) je simbol gostoljubja. Ko posodica (guampa) s čajem kroži med prisotnimi, jih med seboj poveže. Prvi korak obreda pitja mate čaja je njegova priprava.

  1. Navadno cebador (oseba, ki streže mate) pripravi čaj. Najprej spije sam prvi dve posodici.
  2. Nato se posodica ponovno napolni z vodo in podaja v nasprotni smeri urinega kazalca. Pije se z bombillo (slamico-filter), obrnjeno proti prejemniku. Vsaka oseba spije ves čaj iz posodice.
  3. Prejemnik posodice ima toliko časa, kot ga potrebuje, da spije. Potem, ko se spije še zadnjih nekaj požirkov, se posodica (guampa) vrne cebadorju z bombillo, obrnjeno proti njemu.
  4. Posodica se ponovno napolni z vročo vodo in še naprej kroži na ta način, dokler mate ni lavado (prazen, brez okusa). Če je nekdo imel dovolj mate čaja, preprosto reče gracias (hvala), kar pomeni, da je zaključil s pitjem.

Zanimivosti

  • Je tradicionalna južnoameriška pijača, ki se pripravlja ob raznih družabnih srečanjih, ostrega okusa, ki ga oblažimo le, če dodamo med ali sladkor.
  • V Urugvaju obstaja zakon, ki voznikom prepoveduje pitje čaja med vožnjo zaradi možnosti povzročitve nesreč.
  • Različica mate napitka, ki je pripravljen z mrzlo vodo, limono ali v kombinaciji z drugimi sadnimi sokovi, je še posebej priljubljena v Paragvaju in se imenuje tereré.

Naše izkušnje s pitjem mate čaja

Zavrele smo vodo in jo nalile v skodelice guampa, v katere smo dodale dve žlici mate čaja. Prvo vodo smo odlile in takoj dodale vročo vodo. Pustile smo stati 10 minut, da se je čaj polegel. S slamico bombilo smo srkale čaj in ugotovile, da je grenkega okusa, vonj ima po suhi travi, vendar je bilo doživetje zanimivo.

BESEDILO in FOTO: Sara Knežević, Ines Kadić, Alena Halilov, Ajna Pivalić iz 9. a in ga. Bojana Osenk Martinjak

NAJBOLJŠI ZAJTRK – SLOVENSKI ZAJTRK

V petek, 17. 11. 2017, smo obeleževali dan slovenske hrane, s katerim želimo opozoriti ljudi na pomen oskrbe prebivalstva s kakovostno hrano iz lokalnega okolja. Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane je pomembna predvsem zaradi urejenosti in obdelanosti podeželja, ohranjanja delovnih mest na podeželju, varovanja okolja, izboljšanja zdravja prebivalstva zaradi uživanja kakovostnejše hrane, zagotavljanja državne varnosti za obdobje ekonomskih kriz, zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine in zmanjšanja revščine in družbene neenakosti.

V okviru tega dneva smo na šoli gostili tudi ekološkega kmeta iz Javorniškega Rovta, gospoda Petra Razingerja, ter ekološkega čebelarja iz Metlike, gospoda Maksimiljana Vajdo. Prav z medom njegovih čebel pa se že dve leti sladkamo tudi na naši šoli.

Gostili so ju v 5. in 3. razredu. Po kratki predstavitvi dela na kmetiji in čebelarjenja so nastali prelepi izdelki otrok, ki jih lahko vidite v nekaterih učilnicah na razredni stopnji.

Učenci so pri izbirnem predmetu Načini prehranjevanja pripravili različne plakate o slovenski hrani. Vabimo vas, da si jih ogledate in preberete, da boste znali ceniti hrano, pridelano v Sloveniji.

Ena izmed pomembnih aktivnosti dneva slovenske hrane je tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. V okviru tega projekta smo po vseh slovenskih šolah in vrtcih ta dan za zajtrk jedli živila, pridelana v Sloveniji, po možnosti celo v ožjem okolju. Poleg tega je zaželjeno, da so živila pridelana na ekoloških kmetijah, kar daje hrani še dodatno kvaliteto, saj taka živila ne vsebujejo zdravju škodljivih pesticidov in so torej pridelana na človeku in naravi prijazen način.

Tako smo imeli v petek na voljo brezplačen zajtrk, ki je bil sestavljen iz bio medu, bio masla, zaseke, bio črnega kruha, bio mleka in jabolka. Vsa živila so bila slovenskega porekla. Zajtrk nam je bil na voljo od 7.15 do 8.00.

Tudi kosilo je bilo značilno slovensko, saj je bil jedilnik sestavljen iz telečje obare ter ajdovih štrukljev s skuto, ki smo si jih lahko osladili s slovenskim medom.

BESEDILO: ga. Saša Femc Knaflič, vodja šolske prehrane

FOTO: Tiana Petrović in Zoja Špendov, 7. b, ter Julija Vučkovski in Ema Agović, 8. c

 

PREDSTAVITEV NARODNIH NOŠ – MAKEDONSKA NOŠA

Učenka 8. c razreda, Julija Vučkovski, nam je predstavila makedonsko narodno nošo.

Makedonska narodna noša je bila še sredi  20. stoletja del vsakdanje uporabe, danes pa jo nosijo le še ob posebnih priložnostih.

Osnovni del dekliške narodne noše je bela platnena srajca z vzorcem, dolga kot tunika. Preko nje oblečejo brezrokavnik,  imenovan fustan, nato tkan ali pleten pas (skutina ali futina), ki ga dekleta pritrdijo na predpasnik ali jlk. Le-ta se nosi nad boki.

Čez oprsje (čez brezrokavnik) se nosi oprsnik (obleče se ga okoli vratu kot slinček). Na glavo se priveže ruta. Nato sledi nakit: to je ogrlica s srebrnimi in z belimi kroglicami, okoli pasu pa kovinski  pas, ki ob gibanju zvončklja.

Na nogah so nogavice iz domače volne in svinjske opanke.

V Sloveniji delujejo številna Kulturna društva Makedonije (Kranj, Ljubljana, Nova Gorica,  Jesenice – Ilinden).

BESEDILO: Živa Kastelic, 8. c

FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak

 

NA OBISKU PRI GASILCIH

V mesecu oktobru, mesecu požarne varnosti, so učenci  1. razreda obiskali gasilski dom na Slovenskem Javorniku.

Gasilec Jure jim je razložil, kaj pomeni biti gasilec in kakšne so njegove naloge.

Razkazal jim je tudi gasilna vozila in opremo gasilca. Učenci so z velikim zanimanjem poslušali izkušenega gasilca, najbolj všeč pa jim je bilo veliko gasilno vozilo.

Za konec pa so učenci doživeli še nekaj prav posebnega – z lestvijo so se dvignili v višave … in pri tem zelo uživali. Tokrat je lestev služila za zabavo, naj čim manjkrat za požar.

BESEDILO in FOTO: ga. Nancy Bohak

PREDSTAVITEV BOSANSKE NARODNE NOŠE

Učenka 9. b razreda, Enedina Sarajkić, nam je predstavila bosansko narodno nošo.

Dekleta nosijo na glavi kapico, imenovano tokica, okoli nje so nanizani zlati dukati. Tokico pokrijejo z maramo, to je rutica bele barve.

Hlače so široke, imenovane dimije, ki so zlato rumene barve, narejene iz svile. Na noge obujejo bele nogavice in črne čeveljce, ki  imajo visoko, široko peto, okrašeni pa so z zlatimi vzorci.

Zgornji del noše sestavlja bela platnena srajca s čipkastim vzorcem okoli vratu in na rokavih. Preko srajce oblečejo brezrokavnik rdeče barve, ki je prepleten z zlato nitjo. Okoli pasu si pripasajo zlat ali srebrn pas.

Ustnice našminkajo z rdečo šminko.

Na Jesenicah deluje Kulturno športno društvo Biser (KŠD Biser).

BESEDILO: Ervina Durmić, 8. a

FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak

O NEVARNOSTIH SPLETA

V petek, 10. 11. 2017, so učenci 5., 7. in 8. razreda prisluhnili zanimivemu predavanju o nevarnostih spleta in različnih novodobnih družbenih omrežjih ter varni rabi mobilnih telefonov. Največ pozornosti so predavatelji namenili zaščiti osebnih podatkov ter spolnemu in verbalnemu nasilju na spletu.

Vsi si želimo, da bi bili o omenjeni problematiki čim bolje osveščeni, zato tudi učitelji, stokovni delavci šole in starši z veseljem prisluhnemo takšnim predavanjem in obiščemo spletne strani, katerih namen je osveščati čim širšo javnost o nevarnostih svetovnega spleta.

FOTO in BESEDILO: učiteljica Mateja Cuznar Zadnik

NA IZLET S TURISTIČNIM KROŽKOM

Na sončni četrtek, 26. 10. 2017, smo se z učenci Turističnega krožka odpravili na t. i. turistični izlet. Udeležili so se ga učenci iz Osnovne šole Koroška Bela, Osnovne šole Prežihovega Voranca Jesenice in Osnovne šole Toneta Čufarja Jesenice.

Najprej smo se z avtobusom odpeljali na Planino pod Golico, kjer ima svoje mesto Turistična kmetija Smolej. Pričakal nas je lastnik Miha. Razdelili smo se v skupine in se tako tudi v nadaljevanju udeležili aktivnosti. Izvedeli smo, s čim se na kmetiji ukvarjajo in kaj pridelujejo. Na tej kmetiji vzrejajo nekaj slovenskih avtohtonih pasem, kot so haflinški konj, posavski konj, cikasto govedo in štajerska kokoš. Na kmetiji izdelujejo tudi mlečne izdelke ter pečejo kruh.

Sledile so zanimive dejavnosti. Prva skupina je pričela z jahanjem  v maneži, kjer je imel vsak od učencev priložnost zavihteti se na konju in odjahati nekaj krogov. Medtem je druga skupina učencev poskrbela za oskrbo in nego dveh konj, tretji pa so se po kmetiji vozili s kočijo, ki jo je vodila ena izmed učenk.

V vmesnem času pa so se nekateri zamotili tudi z risanjem kmetije, živali in dejavnosti ter tako prikazali, kaj so doživeli, se naučili in spoznali, med odmorom pa smo poskusili tudi njihove odlične domače piškote. Čas je zelo hitro minil, zato smo se odpeljali v Javorniški rovt, kjer nas je v Domu Pristava čakalo kosilo.

Za konec pa je sledil še sprehod po Zoisovem parku, ki bo preko legend in pripovedk navdih za končno predstavo, ki jo bodo v sklopu turističnega krožka organizirali in izvedli učenci.

FOTO in BESEDILO: učenci Turističnega krožka