Arhiv kategorij: Mi radi pišemo

DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA

Učenci 7. b razreda so se pri pouku slovenščine lotili zanimivega poustvarjalnega pisanja. Nekateri so dobili navdih in ustvarili svojo prvo pesem, drugi so se v domišljijskem svetu srečali z različnimi pravljičnimi junaki, nekateri pa so v roke vzeli barvice in ustvarili zanimive stripe. Pa si poglejmo, kaj sta zapisala Patricija Zupan in David Mladenović.

Mojca Pokrajculja

Mojca Pokrajculja je pometala po hiši,

po kateri so skakale vesele miši.

Med smetmi je našla denar 

in si zanj kupila dar.

 

Zunaj le mraz in slana,

zato Mojca ni dolgo ostala sama.

 

Prva na vrata je potrkala lisica.

Od mraza imela je čisto rdeča lica.

Hitro je zaspala,

Mojca je slišala, da je zasmrčala.

 

Nato na vrata spet nekdo potrka,

volk zunaj glasno smrka.

Prišel je še medo,

ki je doma že polizal medeno skledo.

 

Zajec zdaj na vrata trka,

še preden je konec luninega mrka.

Ušesa ima že čisto ledena,

taka ne bi biti smela.

 

Prišel je še srnjak,

doma je imel le pesjak.

Bil je star in zarjavel,

srnjak je v njem veselo pel.

 

K Mojci potrka ves v strahu,

da ne bo prespal na prahu.

Deklica mu je dobro posteljo odkazala,

srnjak je rekel, da se je izkazala.

 

Zjutraj gredo vsi na delo,

saj drugega sploh ne smejo.

Volk iz čebeljih panjev med nabere,

ker ga pikajo, se na ves glas dere.

 

Zvečer zvitorepka Mojci reče,

da od bolečine trebuh jo kar peče.

Mojca pravi,

naj si kamilice pripravi.

 

Lisica tako trikrat v kuhinjo odide

in med tem ves med poliže.

Zjutraj se sprašujejo vsi,

saj medu več ni.

 

Volk nato predlaga,

da bo on ugotovil,

kdo je med popil.

 

Se uležejo na travo,

da sonce jim sije v glavo.

Vsi zaspijo, edino lisica bedi,

saj živali se boji.

 

Se hitro znajde

in s srdjo zajca namaže.

Se živali prebudijo

in se nanj jezijo.

 

Za njim se podijo

in mu noge polomijo.

Mojca se mu je smejala,

in je zato ostala sama.

 

Janko in Metka malce drugače (ni za vsakogar)

Janko in Metka sprehajata se,

srečata bika, ki brca vse.

Brcne ju v dolinico,

tam srečata čarovnico.

Na vrh gore ju ona pelje,

kjer jima glavo zmelje.

Porine ju dol na tla,

tam se pravljica za njih konča.

Kri šprica na vse strani,

kot kečap po sarmici.

Rdeča kapica vse to gleda,

v glavo pa postaja bleda.

Vem, da vam je hudo,

poezija pač konča se tako,

da Janka in Metke ne bo.

TUDI V 3. B RADI PIŠEJO ZGODBE

Vrabec in vrabčevka

Nekoč je živel vrabec, a to ni bil navaden vrabec. Bil je čisto sam, brez prijateljev. Potem je odšel na sprehod. Hodil je in hodil, dokler ni na drevesu zagledal prelepe vrabčevke. Zaljubil se je vanjo. Ko ga je tudi ona zagledala, sta kmalu postala mlad par. Čez tri tedne pa se je zgodil največji čudež v celem gozdu. Izvalili so se trije ptički – Tomaž, Tom in Jaka! Tudi Jaka je dolgo iskal prijatelja. Sam pri sebi si je rekel, da je tega dovolj. »Tudi če bom hodil tri leta, si bom našel prijatelja!« In točno tako se je tudi zgodilo. Dobil je prijatelja Mika. Najprej sta šla na igrišče, nato pa na zabavo v pižamah za ptice. Nekega dne pa je prišlo do prepira in ponovno je ta naš Jaka ostal brez prijatelja. A se mu je posvetila ideja in se šel Miku opravičit. Trkal je na vrata njegovega doma, a ne duha ne sluha … Objokan z žalostnim obrazom je odšel domov. Mami vrabčevki je rekel: »Mami, lačen sem, a hrane imamo zelo malo.« Mama mu je odgovorila: »Če hočeš, pojdi k teti Anji po kakšen kozarec črvov.« »Prav, mami,« ji je odvrnil. Odšel je in pred očmi zagledal Mika. Rekel mu je: »Hej, danes sem pri vas trkal vsaj petnajst minut, a nikogar ni bilo.« Mik pa mu je odvrnil: »Ja, odšli smo k babici Matildi.« Jaka pa mu je rekel: »No, zdaj pa moram pohiteti, ker doma nimamo prav veliko hrane, zato grem k teti Anji po črve. Adijo!« Ko je čez nekaj časa prišel k teti Anji, jo je lepo prosil za kozarec črvov. Dala mu jih je. Jaka se ji je vljudno zahvalil in odšel proti domu. Ko je prišel domov, je črve dal v skrinjo in povedal mami, da je dobil hrano. Lepo se mu je zahvalila in tako so za kosilo jedli kuhane črve.

Nekega pomladnega dne je cela družina odšla na velik piknik. Tam so jedli kuhane in pečene črve, črve v solati itd. Potem pa so Tom, Jaka in Tomaž zaslišali grmenje. Vsi v en glas so zakričali: »Grmi, grmi! Mami, oči, takoj moramo od tod!« Hitro so pobrali stvari in odšli. Ko so prišli do doma, se je ulil dež. Doma so vso pojedino dali v skrinjo in si rekli: »Kaj pa še lahko storimo, kot pa da čakamo in gledamo v steno?« Jaka se je domislil in spregovoril: »Idejo imam! Kaj če bi v moji sobi na tla položili odejo in se delali, kot da smo v naravi?« Točno to so tudi storili. Ko je bilo konec »doma narejenega piknika«, so odšli vsak po svoje. Najprej poglejmo, kaj je delal Jaka? »Hej, Tom in Tomaž, pridita sem! Kaj pa če bi ta piknik imeli vsako leto?« »Ja, prav imaš. Greva povedat še mamici in očku. Mami, oči! Jaka se je nečesa spomnil! Kaj če bi imeli takšen piknik kar vsako leto?« »Ja, to je res dobra ideja!« Tako so vsako leto imeli piknik in se do konca življenja tako zabavali.

BESEDILO: Tinkara in Zara, 3. b

V SVETU ZGODB …

Nekateri učenci naše šole radi zapišejo kako zgodbo, ki nastane takrat, ko se to zahoče mladi otroški domišljiji. Včasih ni potrebna nobena spodbuda, spet drugič pa podpora učiteljice pride zelo prav. Tokrat objavljamo zgobo učenca Tilna Kejžarja in Tjaše Hudeček iz 4. b razreda. Ustvarjalca sta pod vodstvom ge. Monike Legat Mežek zapisala “pravljico malo drugače”. Ostale zgodbe pa so plod domišljije učencev 6. c razreda, ki so pri ge. Bojani Osenk Martinjak ustvarili veliko zanimiv pripovedi, tokrat pa objavljamo le nekaj najboljših.

Volk in sedem kozličkov (“pravjica malo drugače”)

Nekega dne je mama koza odšla v gozd. K hiši njenih domačih je prišel volk. Odklenil je vrata s kremplji. Kozlički so skozi zadnja vrata zbežali v gozd. Volk se je čudil, kako so mu kozlički ušli. V gozdu so mladički zaslišali šumenje. Bilo jih je zelo strah. Videli so Janka in Metko in se z njima spoprijateljili. Srečai so tudi mamo kozo. Povedali so ji, kaj vse se je zgodilo. Odšli so domov in pregnali volka. Volk se je zelo ustrašil. Zdaj Janko in Metka srečno živita pri kozličkih. Zelo se zabavajo in nikoli jim ni dolgčas, volka pa nikoli več niso videli.

*************************************

Zgodbe o božiču

Dan pred božičem smo z družino postavljali božično jelko, ki smo jo zelo lepo okrasili. Nato smo zacingljali z zvončki in čakali večera. Ko je padel mrak, smo odšli na sprehod. Bilo je zelo lepo, saj je bil večer jasen in so se zvezde močno svetile. Ko smo prišli domov, smo zakurili ogenj in se ob njem pogreli. Tako smo se lažje odpravili spat. Zjutraj smo najprej pojedli zajtrk, nato pa sem na list narisala palčka z dolgo brado in veliko kapo. Kmalu zatem pa smo se odšli sankat na bližnji breg, ki je bil prekrit s svetlikajočim snegom.

Neža

*************************************

Bil je božični večer in s sorodiniki smo sedli k večerji. Začelo je snežiti in bilo je zelo lepo. Z bratrancem sva hoteli odpreti darila pod smrečico, a starši nama sprva niso dovolili. Ko sva jih končno prepričala, sva hitro stekla do božičnega drevesca in začela odpirati darila. Nato sva darila razdelila še ostalim in vsak je dobil kaj.

Zala Pia

*************************************

Živel sem z dvema bratoma in dvema sestrama. Vsi smo komaj čakali, da bo božič. Spekli smo piškote in upali, da nam Božiček prinese darila. Brata sta si želela veliko igrač, sestri pa sta se najbolj veselili snega. Odšli smo spat. Čez nekaj časa smo se zbudili, a žal še ni bilo jutro. Odšli smo pogledat, če so darila pod jelko, a jih še ni bilo. Takrat sta se zbudila starša in nam rekla, da moramo nazaj v posteljo. Ko smo se zjutraj zbudili, je bilo pravo veselje, saj so nas pod novoletno jelko čakala najlepša darila.

Goran

*************************************

Bila je božična noč. Ura je bila točno polnoč. Mama je poklicala otroke in nam rekla, da je videla Božička plezati skozi okno. Ko smo pogledali proti oknu, Božička že ni bilo več. Jelka je bila zelo lepo okrašena – polna zvezdic in drugih okraskov, pod njo pa darila! Oče je dobil sani, mama pa zvonec. Med nami pa je Dora dobila piščal, Ana šminke, jaz pa rokavice in kapo, točno to, kar sem si želela. Nato smo se veseli odpravili spat.

Eva

*************************************

Zunaj je snežilo, družina pa je sedela v dnevni sobi ob zakurjeni peči. Nenadoma je nekdo zacingljal z zvončkom. Oče je videl Božička s sanmi. Kmalu so skozi dimnik padla darila in se ustavila natančno pod jelko. Otroci so hiteli odpirati darila. Bili so zelo veseli, saj jim je Božiček prinesel točno to, kar so si želeli. Pričakovanja otrok so bila sicer skromna, saj so vedeli, da Božiček le nima toliko denarja, da bi vsem kupil kaj velikega in dragega.

Dora

*************************************

Palček je Božičku pomagal pripravljati darila. Neka deklica si je zaželela predrago darilo za Božičkovo denarnico, zato ji je kupil nekaj cenejšega. Ta deklica je vsak dan gledala skozi okno in ves čas opazovala isto zvezdo ter upala, da ji bo Božiček prinesel darilo. Prišel je dan božiča. Deklico sta brat in sestra zbudila s cingljanjem. Stekla je k smrečici in odprala darilo. A ker v njem ni bilo tistega, kar si je želela, je darilo vrgla v ogenj. Tedaj sta k njej pristopila oče in mama ter ji obrazložila pomen božiča.

Rian

Zgodba na P

Poštar Peter pritiska padala po poti proti Plavžu. Pride pred policista Pavleta pa praša po pekarni. Policist Pavle pokaže proti polju. Poštar Peter požene preko polja proti pekarni. Pred pekarno poišče peka Pepeta. Pa praša po pečenih prestah. Pek ponudi poštarju Petru pečeno presto. Poštar Peter pa prime pa pohrusta pečeno presto.

Martin Beden, 4. a

Pikin dnevnik (zapisal Erazem)

Jaz sem Pika. Imam opico Ficka in konja. Preselila sem se v vilo Čira čara. Tam sem spoznala Tomaža in Anico. Postali smo dobri prijatelji.

Danes sem se odločila, da bom pekla piškote. K meni sta prišla tudi Anica in Tomaž. Dogovorili smo se, da bomo raziskovali.

Z Anico in Tomažem smo jedli na terasi, ko smo zagledali dva policista. Prišla sta, ker sta me hotela odpeljati v otroško zavetišče. Ušla sem jima na streho kakor opica. Policista sta za menoj plezala po lestvi. Jaz pa sem hitro skočila nazaj na tla. Policisa sta se odločila, da lahko živim, kakor želim.

Danes grem v šolo, da bom lahko imela novoletne počitnice. Spoznala sem prijazno učiteljico. Najprej smo spoznali matematiko, potem smo se učili črke, nazadnje pa smo risali. Jaz sem narisala mojega konja kar na tleh.

Erazem Tomšič, 2. č

Pikin dnevnik (zapisala Patricija)

Moje ime je Pika Nogavička in sem najmočnejša deklica na svetu. Živim sama v vili Čira čara. Na vrata moje vile sta potrkala moja najboljša prijatelja Tomaž in Anica. Od ostalih otrok se razlikujem po tem, da imam po ličkih pegice, oranžne lase spete v dve kiti, ki štrlita vsaka na svojo stran. Imam dve različni nogavici in čevlja kot dva velika čolna. Ves čas me spremljata moja hišna ljubljenčka, opica Ficko in bel konj z velikimi črnimi pikami.

Naslednji dan sem šla na podstrešje. Anica me je vprašala, kje sem. Odgovorila sem ji, da sem na podstrešju, ko mi je kar naenkrat padla škatla na glavo. Snela sem jo. Tomažu in Anici sem rekla, naj pogledata, kaj sem našla. Anica in Tomaž sta v škatli zagledala potico. Ko sta prijatelja zagledala, kakšen nered sem naredila, je Tomaž rekel, da tako ne more ostati. Lotili smo se pospravljanja. Nato smo odšli v hišo in si spekli jajca. Ko smo pojedli jajca, smo odšli spat.

Naslednje jutro, ko sta Tomaž in Anica vstala, sta me vprašala, kdaj gremo v šolo. Odgovorila sem jima, da jaz ne grem in naj gresta kar sama. Ostala sem doma. Kar naenkrat pa sta se pred vrati pojavila policista in zahtevala, da odidem v šolo. Odgovorila sem jima, da ne grem. Policista sem vprašala, zakaj bi hodila v šolo. Odgovorila sta mi, da se lahko v šoli marsičesa naučim. Ko sta se Tomaž in Anica vrnila iz šole, sta me vprašala, kaj se dogaja. Povedala sem jima, da ne želim odrasti, saj hočem biti še otrok.

Anica in Tomaž sta hodila v šolo. Tomaž mi je večkrat vprašal, zakaj ne hodim v šolo. Odgovorila sem mu, da zaradi tega, ker ni novoletnih počitnic. Tomaž mi je rekel, da to ne drži, kajti vsi učenci imajo novoletne počitnice. Tako sem se odločila, da bom začela hoditi v šolo.

Patricija Dobravec, 2. č

Pikin dnevnik (zapisal Lovro)

Pika je živela v vili Čira čara. Ni imela mame ne očeta. Njena mama je umrla, ampak Pika verjame, da gleda na njo skozi špranjo v oblakih. Njen oče je padel v morje, ampak Pika ne verjame, da je utonil, temveč misli, da ga je naplavilo na obalo in je postal zamorski kralj.

Dan se je lepo začel. Z gospodom Fickom sva pekla piškote. Ko sem pritiskala srčke v testo, sta pozvonila Tomaž in Anica. Rekla sem jima, naj sedeta na omaro. Ko sem bila gotova, je Tomaž vprašal, kaj bomo danes počeli. Rekla sem, da jaz že ne bom lenarila, saj sem raziskovalka. Tomaž in Anica nista vedela, kdo je raziskovalec. Povedala sem jima, da raziskovalci iščejo stvari, od kep zlata do mrtvih podgan. Tudi Tomaž in Anica sta hotela biti raziskovalca. Ko smo raziskovali, sem kdaj pa kdaj mislila, da sem videla kepo zlata. Razočarana sem ugotovila, da je ni tam. Nato pa sem pred neko vilo videla gospoda, ki je ležal na tleh in spal. In jaz vem, da kar je na tleh, lahko poberemo. A Tomaž in Anica se nista strinjala z mano. Na gospoda sem hitro pozabila, saj sem našla pločevinasto škatlo, Tomaža in Anico pa je zanimalo, za kaj jo lahko uporabimo. Spet sem vzkliknila, saj sem našla tulec. Malo kasneje pa smo naleteli na pretepače, ki so pretepali Aničinega in Tomaževega prijatelja Vilka. Pritisnili so ga na ograjo in ga začeli pretepati in boksati. Odločila sem se pretepače obesiti na drevo. Ko smo se vračali proti domu, sem rekla Tomažu, naj seže v star štor. Ven je potegnil beležko z usnjenimi platnicami. Anica je tudi segla v štor in potegnila ven koralno ogrlico. Bila je prepričana, da sem jaz nastavila darili.

Nekega lepega popoldneva sem povabila Tomaža in Anico na kavo in piškote. Ko sta prišla, sem ju odpeljala na verando, saj je bilo tam sončno in lepo. Gospod Ficko je plezal po ograji in konj je sem ter tja pomolil z verande svojo glavo, da bi dobil piškot. “Kako je lepo živeti,” sem rekla in stegnila noge, kolikor sem jih lahko. Ravno tedaj pa sta stopila skozi vrtna vrata dva policista. Vprašala sta me, ali sem jaz tista deklica, ki se je vselila v vilo Čira čara. “Narobe, jaz sem čisto majhna teta, ki živi v 3. nadstropju.” To sem rekla zato, ker sem se hotela pošaliti z njima. Rekla sta, da bom dobila prostor v otroškem zavetišču. “Saj jaz že imam otroško zavetišče,” sem rekla. “Kaj  praviš?,” me je vprašal policist.  “Mar je to že urejeno? Kje pa je to zavetišče?,” me je vprašal  drugi. “Tule,” sem mu ponosno odgovorila. “Jaz sem otrok in tu je moje zavetišce. Tudi prostor imam tu, ogromno prostora,” sem dodala. “Dragi otrok, ” je pričel policist, ,,ti tega ne razumeš, iti moraš v pravo otroško zavetišče in dobiti nekoga, ki bo skrbel zate.” “Ali bi lahko v otroškem zavetišču imela konja?” sem ga hitro vprašala. “Ne, seveda ne,” mi je odgovoril policist. “To sem si mislila,” sem čemrno odgovorila.  “Kaj pa opico? ” sem nadaljevala. “Seveda ne! To moraš vendar razumeti. Mhm, toda ali ne razumeš, da moraš hoditi v šolo?” mi je osorno rekel policist. “Zakaj bi morala hoditi v šolo?” sem ga vprašala. “Da se boš naučila poštevanke” mi je odgovoril policist. “Dobrih devet let sem zdržala brez poštevanke, bom pa še naprej zdržala brez nje,” sem mu rekla in odšla.

Danes sem začela hoditi v šolo zaradi novoletnih počitnic. Odjezdila sem v šolo in butnila v vrata razreda. Učiteljica me je vprašala, koliko je sedem in pet. Odgovorila sem ji, da je to približno 66. Učiteljica je rekla, da se motim. Potem je razdelila liste za risanje. Ko sem porisala ves papir, sem začela risati po tleh. Vsi učenci so me vprašali, zakaj rišem po tleh. Odgovorila sem, da nimam dovolj papirja za risanje mojega konja. Učiteljica se je hotela pogovoriti z mano zaradi mojega obnašanja. Dala sem ji zlato uro, da bi se ji oddolžila. Učiteljica ni hotela vzeti te dragocenosti. Rekla sem ji, naj zlato uro obdrži, če jutri ne bom prišla v šolo. Odšla sem na dvorišče. Vsi otroci so se prerivali, da bi pogledali, kako odhajam domov.

Lovro Brulc Koblar, 2. č

Spomin na veleslalomsko tekmo

Zadnji dan šole v naravi

Prejšnji teden smo preživeli pet lepih dni v Planici. Najbolj mi bo ostala v spominu tekma v veleslalomu zadnjega dne.

Zjutraj, ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk. Na zajtrku sem imel malo treme pred bližajočo tekmo. Po končanem zajtrku smo se z avtobusom odpeljali v Kranjsko Goro. Veleslalomska proga je bila že pripravljena za našo tekmo. Premagati smo morali šest vratc. Na progo sem se podal predzadnji od fantov v našem razredu. Skrbelo me je, da bom padel, a mi je na progi šlo zelo dobro. Na rezultate smo morali počakati do kosila. Zelo sem bil vesel, ko so povedali rezultate, saj mi je uspelo usvojiti prvo mesto.

Zimska šola v naravi je hitro minila. V Planici mi je bilo zelo všeč. Naučil sem se veliko novega in preživel veliko časa s prijatelji.

Patrik Špeh, 4. a

Smučanje me je navdušilo

                                                                                                                                                                  Prejšnji teden smo preživli v Planici, saj smo imeli šolo v naravi. Ves teden smo se imeli lepo, a meni je bilo najbolj všeč smučanje. Že prvi dan, takoj po kosilu, smo se odpravili na smučišče. Razporedili smo se v skupine. Ker do takrat nisem veliko smučala, sem se malo bala, kako mi bo šlo. Moja učitelja Uroš in Miha sta me hitro naučila osnov smučanja, tako da sem se že drugi dan peljala z vlečnico. Po smučišču smo se spuščali v vrsti za učiteljem.   Jaz sem zelo uživala. Nekajkrat sem tudi padla, a ni bilo nič hudega. Zadnji dan smo tekmovali v veleslalomu in bilo je zelo zabavno. Ker sem v šoli v naravi spoznala, da smučanje ni nič strašnega, bom šla v prihodnje smučat tudi z mamico, atijem in s sestrico. Upam, da se bo to čim prej zgodilo.

Ema Čatak, 4. a

Po tretjem mestu pa v slaščičarno

Jutro je potekalo kot vsa jutra do sedaj. Oblekli smo se v smučarska oblačila, se umili in odšli na malico. Obuli smo smučarske čevlje in odšli na avtobus, ki nas je iz Planice odpeljal v Kranjsko Goro.

Na smučišču smo se najprej ogreli, potem pa smo si nataknili smuči in se z vlečnico popeljali do vrha smučišča. Tekmovali smo, kdo bo najhitreje na cilju. Med dekleti je bila najhitrejša Sara, druga je bila Alja, tretja pa sem bila jaz. Po tekmovanju smo se vrnili v Planico, kjer smo kosili. Po kosilu smo dobili priznanja. Po podelitvi smo se odpeljali domov. Pred šolo sta me čakala ati in bratec. Odšli smo v slaščičarno Metuljček.

Vsi smo bili veseli priznanja za doseženo tretje mesto v smučanju, še posebej zato, ker sem  v ponedeljek prvič obula smučarske čevlje in smuči.

Salina Hajdinjak Šumež, 4. a