Učenci 7. b razreda so se pri pouku slovenščine lotili zanimivega poustvarjalnega pisanja. Nekateri so dobili navdih in ustvarili svojo prvo pesem, drugi so se v domišljijskem svetu srečali z različnimi pravljičnimi junaki, nekateri pa so v roke vzeli barvice in ustvarili zanimive stripe. Pa si poglejmo, kaj sta zapisala Patricija Zupan in David Mladenović.

Mojca Pokrajculja

Mojca Pokrajculja je pometala po hiši,

po kateri so skakale vesele miši.

Med smetmi je našla denar 

in si zanj kupila dar.

 

Zunaj le mraz in slana,

zato Mojca ni dolgo ostala sama.

 

Prva na vrata je potrkala lisica.

Od mraza imela je čisto rdeča lica.

Hitro je zaspala,

Mojca je slišala, da je zasmrčala.

 

Nato na vrata spet nekdo potrka,

volk zunaj glasno smrka.

Prišel je še medo,

ki je doma že polizal medeno skledo.

 

Zajec zdaj na vrata trka,

še preden je konec luninega mrka.

Ušesa ima že čisto ledena,

taka ne bi biti smela.

 

Prišel je še srnjak,

doma je imel le pesjak.

Bil je star in zarjavel,

srnjak je v njem veselo pel.

 

K Mojci potrka ves v strahu,

da ne bo prespal na prahu.

Deklica mu je dobro posteljo odkazala,

srnjak je rekel, da se je izkazala.

 

Zjutraj gredo vsi na delo,

saj drugega sploh ne smejo.

Volk iz čebeljih panjev med nabere,

ker ga pikajo, se na ves glas dere.

 

Zvečer zvitorepka Mojci reče,

da od bolečine trebuh jo kar peče.

Mojca pravi,

naj si kamilice pripravi.

 

Lisica tako trikrat v kuhinjo odide

in med tem ves med poliže.

Zjutraj se sprašujejo vsi,

saj medu več ni.

 

Volk nato predlaga,

da bo on ugotovil,

kdo je med popil.

 

Se uležejo na travo,

da sonce jim sije v glavo.

Vsi zaspijo, edino lisica bedi,

saj živali se boji.

 

Se hitro znajde

in s srdjo zajca namaže.

Se živali prebudijo

in se nanj jezijo.

 

Za njim se podijo

in mu noge polomijo.

Mojca se mu je smejala,

in je zato ostala sama.

 

Janko in Metka malce drugače (ni za vsakogar)

Janko in Metka sprehajata se,

srečata bika, ki brca vse.

Brcne ju v dolinico,

tam srečata čarovnico.

Na vrh gore ju ona pelje,

kjer jima glavo zmelje.

Porine ju dol na tla,

tam se pravljica za njih konča.

Kri šprica na vse strani,

kot kečap po sarmici.

Rdeča kapica vse to gleda,

v glavo pa postaja bleda.

Vem, da vam je hudo,

poezija pač konča se tako,

da Janka in Metke ne bo.