Božično novoletni koncert in šolski bazar

Bil je torek, 16. december 2014, in »novinarke« smo se odpravile proti šoli. Ob vstopu v šolo smo najprej opazile lepe okraske, ki so krasili šolo.

IMG_0127IMG_0128

Odšle smo do stojnic, na katerih so devetošolci prodajali izdelke, ki smo jih izdelali učenci. Ta stojnica se imenuje bazar. Na bazarju so ponujali zelo lepe in zanimive izdelke, ki so obiskovalcem dali vedeti, da smo se učenci zelo potrudili. Nudili so obeske, piškote, nogavice, voščilnice, vazice, skodelice z jelenčki, ogrlice, podloge za krožnik, sveče … Ves denar, ki ga so ga na ta dan prislužili, pa gre v šolski sklad in je namenjen učencem iz socialno ogroženih družin.

IMG_0137IMG_0135 IMG_0134 - kopijaIMG_0137

Učiteljski pevski zbor je že pridno vadil in dvorana se je začela polniti. V ozračju se je čutila vznemirjenost. Postajalo je vse bolj razburljivo. Učenki, ki sta vodili prireditev, sta začeli s kratkim govorom. Učenke 7. in 8. razredov so zaplesale in to je bil šele začetek! Nato je na oder prišel učiteljski pevski zbor Mavrica, ki nas je popeljal v praznični svet in nas tako s petjem kot tudi z razpoloženjem naravnost očaral.

IMG_0154IMG_0158

Nato je na oder prišel šolski mladinski pevski zbor pod vodstvom Mojce Čebulj in z učiteljskim pevskim zborom zapel prečudovito pesem. Za njim pa so oder zasedle mlajše pevke šolskega pevskega zbora. Nekateri v dvorani so bili med nastopom tako navdušeni, da so zraven celo zaplesali.

IMG_0165

Petošolki, ki sta povezovali prireditev, pa sta nam zapeli pesem z naslovom Vse, kar si želim za božič. Kmalu pa se nam je pridružil tudi Božiček z željo, da bi se naučil nekaj plesnih korakov naših mlajših plesalk in seveda so mu jih z velikim navdušenjem pokazale, zraven pa mu je malce pomagala tudi učiteljica glasbene umetnosti Mojca Čebulj. Čisto na koncu prireditve pa nam je sedmošolec prikazal nekaj korakov in obratov break dancea.

 IMG_0170

Besedilo in fotografije: Maja Bertalanič, Tia Koselj, Janja Šabić, 8. c

 

Gostili smo učence OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice

V sredo, 10. 12. 2014, se je na naši šoli odvijal projekt, v katerem so sodelovali učenci z Osnovne šole Poldeta Stražišarja Jesenice in učenci naše šole. Ta projekt je bil osnovan s tem namenom, da bi se šoli bolj povezali ter da bi pokazali, kako ustvarjalni znajo biti tudi otroci s posebnimi potrebami. Dopoldan so preživeli skupaj z učenci 3. a razreda naše šole. Organizatorici projekta sta učiteljici Alenka in Bojana ter specialni pedagoginji Sonja in Milojka.

IMG_0083IMG_0078IMG_0075IMG_0048

Seveda pa smo učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo in tisk brž pohiteli na delavnico in z nekaterimi učenci opravili krajši intervju. Tako nam je učenka Adelisa Redžić povedala, da rada ustvarja in da je vesela, ker veliko časa ročnim spretnostim namenijo tudi v šoli. Pomoč pri delu pa ji je ponudila učenka Glorija iz 3. a.

IMG_0058IMG_0053

Učenec Erik, ki je star 15 let, pa je pravi zabavljač. Povedal nam je, kot se je sam izrazil, nekaj zelo pomembnega, namreč da je pravi magnet za dekleta. V prostem času pa na wii igra igro, v kateri se meri v raznih športih na olimpijskih igrah. Pomoč pri ustvarjanju pa mu je tokrat ponudil učenec Enej iz 3. a, za kar se mu Erik tudi prisrčno zahvaljuje.

IMG_0097IMG_0103

IMG_0093IMG_0092IMG_0088IMG_0087

Vsi učenci pa so bili veseli druženja na skupni delavnici in se z nasmehi na obrazu zahvaljujejo učiteljicama in pedagoginjama za organizacijo omenjene delavnice.

Besedilo in fotografije: Ivana Kondić, Edina Sadiković, 8. c

Tehnični dan v Srednji šoli Jesenice

8. in 9. decembra so učenci  8. razreda realizirali pester in zanimiv tehnični dan v Srednji šoli Jesenice. Spoznali so postopek vlivanja. V livarni so izdelali formo s kremenčevim peskom in vanjo vlili tekoč aluminij, nastala je lita ploščica z odtisom  narcise.
DSCN0680
Nadalje so spoznali ročno kovaštvo, strojno odrezovanje kovin,  poskusili  pa so se tudi v spajanju kovin. Najbolj zanimiva pa je bila predstavitev računalniškega oblikovanja in načrtovanja izdelkov ter izdelava izdelka na CNC strojih.
20141208_105430 20141208_105545
FOTO: Mojca Čebulj
Učiteljica Mojca Čubulj

Čudežna roža

Nekoč pred davnimi časi je bilo kraljestvo, kjer naj bi bili vsi svobodni. A nihče ni mogel ven iz gradu, ker je bilo pred gradom gnezdo strašnega zmaja. Ko je minilo nekaj let, je kraljica zbolela. Zdravilo njene bolezni je bila čudežna roža, a jo je bilo zelo težko dobiti, ker je bila v gnezdu strašnega zmaja. A na srečo pozimi zmaj spi. Kraljica je poslala svoje vojake iskat čudežno rožo. Vojaki so v strašni zimi prišli do gnezda, kjer so zagledali veliko rdečo skalo. Poveljnik je rekel, da gredo vsi v svojo smer iskat rožo in če jo kdo najde, naj ga pokliče. Poveljnik je šel proti rdeči skali, kjer je pri koncu skale zagledal bulo, ki je izgledala kot zaprto oko. Ko se je poveljnik zavedel, da je to zmaj, se je malo prestrašil, da se bo zmaj v tistem trenutku prebudil. Ravno v tem trenutku je poveljnika poklical eden od vojakov in mu rekel, da ve, kje je čudežna roža. Poveljnik je hitro stekel do tja, kjer mu je vojak povedal, da je roža. Vendar ko je slišal, kaj je rekel vojak, ga je skoraj kap. Pogledal je proti zmaju in potiho rekel, naj zbudijo zmaja, in se pripravil, saj je bila roža tik pod zmajem. Eden od vojakov je izstrelil ognjeno puščico naravnost v zmajevo uho. Zmaj se je zbudil in začel bruhati ogenj okoli sebe, a na srečo ni nikogar zadel, ker so se skrili za skale. Eden od vojakov je z višine z mečem skočil na zmajev hrbet in pristal na njem z zapičenim mečem v zmajev hrbet. Zmaj je padel na tla, a je bil še vedno živ. Poveljnik je rekel, naj nehajo streljati puščice in naj gredo iskat rožo. Ko so prišli v grad in je kraljica ozdravela, je naredila veliko zabavo in vsi v gradu so bili svobodni.

Žan Lović, 3. c

Bralci v NUK-u in na knjižnem sejmu v Ljubljani

V petek, 28. 11. 2014, smo se učenci, ki tekmujemo za Finžgarjevo bralno značko skupaj z učiteljicami, odpravili v Ljubljano. Odšli smo po končani 2. uri pouka in se najprej odpeljali proti Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

DSC_0368DSC_0391

Ob vstopu v NUK, katere arhitekt je znani Jože Plečnik, nas je sprejela prijazna vodička in nam povedala, kaj vse si bomo ogledali. Povedala nam je, da v NUK prejmejo štiri izvode vsakega gradiva. En izvod hranijo v arhivu, en je namenjen izposoji, ostala dva izvoda pa pošljejo v Maribor, ki je oddaljen od Ljubljane, in se tako zavarujejo pred uničenjem gradiva v primeru kake naravne katastrofe. Popeljala nas je v veliko čitalnico, kjer smo morali biti čisto tiho, saj so se študentje tu pripravljali na izpite. Odpravili smo se v drug prostor, kjer smo videli knjige še iz časov Jugoslavije. Te knjige so zelo stare in zato imajo rumene liste. Nato nam je pokazala, kako deluje stroj, v katerega dajo trak, na katerem je posnetek na primer enomesečnega izhajanja časopisa Delo. Bilo je zelo zanimivo, saj česa takega navadno ne vidimo.

Po ogledu smo se odpravili po Ljubljani. Ogledali smo si stari del Ljubljane z reko Ljubljanico, Tromostovje, znamenito tržnico, Zmajski most in se po Trubarjevi ulici vrnili na Prešernov trg. Tu smo videli, kako Prešeren pogleduje proti svoji Juliji, ki se mu nasmiha z bližnjega okna.

DSC_0372DSC_0379

DSC_0346DSC_0365

Že smo bili v McDonald′su, kjer smo pojedli malico oz. kosilo, in odpravili smo se proti Cankarjevemu domu na knjižni sejem. Imeli smo več kot uro in pol časa, da smo si ogledali knjige, revije, priročnike … Seveda smo si tudi kaj kupili, saj so bile knjige po zelo ugodnih cenah. Knjižni sejem je bil resnično velik, saj so bile knjige razstavljene kar v treh nadstropjih. V prvem in drugem nadstropju so bile same knjige raznih založb, v tretjem pa stojnice z različnimi stvarmi, povezanimi s knjigo in z branjem. Zapomnili sva si invalidno gospo, ki je prodajala lesene ovčke, mati in hči sta prodajali svoje knjige, neka gospa prečudovita knjižna kazala …

DSC_0402DSC_0401

Kmalu je bila ura 16. in odpeljali smo se proti domu. Najbolj nama je bilo všeč na knjižnem sejmu, no, pa tudi v NUK-u in McDonald′su ni bilo slabo.

Kristina Arhar Bošnjak in Jovana Jaskić, 6. b

FOTO: Grega Močnik, 9. c

Glasbeni šov na naši šoli

Ob koncu meseca novembra se je na naši šoli odvijal nastop glasbenega studia Osminka. Prireditev se je pričela ob 18. uri in je trajala tja do 20. ure. Nastopile so tudi učenke naše šole tako z razredne kot tudi s predmetne stopnje. Spremljali smo lahko kar osemnajst odličnih glasbenih nastopov, ki so pričarali pravi šov v dvorani šole. Pika na i pa so bili glasbeni nastopi pevcev, kot so Eva Boto, Stiven Rahman, Aleksandra Vovk …

 

IMG_6476

Od 1. do 4. razreda so se najbolje odrezale učenke Sara Halilov (1. mesto), Špela Sedžek (2. mesto) in Zoja Kalan (3. mesto). Od 5. do 9. razreda pa je 1. mesto zasedla Nika Razinger, druga je bila Tisa Podnar, tretja pa Ivana Kondič.

IMG_6225IMG_6235 IMG_6245 IMG_6261

IMG_6265IMG_6317IMG_6328IMG_6331IMG_6351IMG_6366IMG_6429IMG_6446IMG_6372IMG_6377

Najboljša v skupnem seštevku je bila Maruša Oman. Zaslužila si je povabilo za Zlati mikrofonček na Bledu ter pokal. Ostale tri najboljše tekmovalke v obeh kategorijah pa so prejele medalje.

IMG_6456IMG_6491

Prireditev si je ogledalo precejšnje število gledalcev, med njimi so bili starši nastopajočih, ki so burno navijali za svoje favoritke, sošolke in sošolci nastopajočih in tudi učitelji ter predstavnice vodstva šole, ki so prireditev in vse nastopajoče tudi javno pohvalile.

Eva Indjić in Gaja Lasnik, 9. c

FOTO: Grega Močnik, 9. c

Mesto klepetavih hiš

Nekoč, pred davnimi časi za devetimi smejali in klepetali je bilo mesto govorečih hiš. Vse hiše v mestu so bile vesele, pisane in kičasto urejene. Nekega dne je v mesto prišel čarovnik, ki je želel vse hiše začarati v dolgočasne in nezanimive. Ljudje so bili prestrašeni in si tega niso želeli. Sklenili so, da se čarovniku uprejo. Nastavili so mu past. Sredi vasi so skopali veliko luknjo. Čarovnika so zvalili do luknje in ga porinili vanjo. Pri padcu je oglušel. Vsake toliko časa mu vržejo v luknjo kakšen predmet, da ga lahko začara. Nekoč je celo začaral bananin olupek v sneg. Sreča je, da je čarovnik bolj majhen in ne vidi ven. Vesele, nasmejane in klepetave hišice ga ne motijo več, saj jih ne vidi in ne sliši. Vaščani so v svojih veselih hišah živeli srečno do današnjih dni. Zakaj pa so čarovnika motile s svojim veseljem in govorjenjem, pa ne ve nihče. Morda veste vi?

DSC_0333 (2) DSC_0329 (2)

FOTO: Domen Mirtič Dolenec in Marko Trkulja, 9. c

Besedilo je nastalo v okviru krožka Ustvarjamo s pravljico, ki ga vodita učiteljici Jolanda Prešern in Diana Novak

Drsanje je super!

Kot smo že na naši uvodni spletni strani zapisali, so učenci in učitelji razredne stopnje v mesecu novembru izpeljali projekt Drsanje. Učenci so bili vsak dan na ledu in se naučili marsikaj novega. Pa si preberite, kaj so o drsanju zapisali učenci.

Prvošolčki (učenci 1. b razreda) menijo sledeče:
Evin: Zelo rad sem hodil na drsanje.
Ela: Všeč mi je bilo, ker smo drsali po celem igrišču.
Emrah: Všeč mi je bilo, ker sem lahko hitro drsal.
Maša: Na ledu mi je bilo všeč, ker je bilo hladno.
Lana: Všeč mi je bilo, ker smo delali “lastovke”.
Eman: Na drsanju mi je bilo všeč predvsem zato, ker je hodil drsat tudi moj prijatelj Evin.
Ajla: Bilo mi je všče, ker smo se lahko vrteli.
Liam: Dolgo časa sem čakal na to drsanje, saj sem ga zelo pogrešal.

Ajevci pa pravijo:

INA: BILO MI JE FAJN.

MAJIDA:  RADA SEM DELALA “LIMONCE”.

PATRIK KOKALJ: NAJBOLJ MI JE BILO VŠEČ, KO SEM IGRAL HOKEJ.

GAŠPER GOSAR KOČEVAR: VŠEČ MI JE BILO, KO SEM VOZIL SKOZI POLIGON.

LANA HODŽIĆ: RADA SEM DRSALA.

KRISTINA SIMIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO BRCALI ŽOGO.

HANA ADROVIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO VOZILI SKIRCO.

ANAJLA OKIĆ: DRSANJE MI JE ZELO VŠEČ IN RADA SEM DELALA VSE VAJE.

LUKA PETKOVIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO SE IGRALI IGRO LEDENI MOŽ.

IAN GARIBOVIĆ: VSE MI JE BILO VŠEČ.

Kako pa so se imeli ostali?

Všeč mi je bilo, ko smo drsali kroge, igrali nogomet na drsalkah, gledali rolbo in drsalke iz kluba.

Din Čatak, 3. a

Zelo mi je bilo všeč, ko smo se igrali črnega moža in ko smo gledali umetnostne drsalke.

Leonela Pezdir, 3. a

Na drsanju sem imela najraje igro črni mož. Všeč so mi bile tudi druge igre.

Nives Čatak, 3. a

Bilo je lepo in zabavno.

Luka I., 3. b

Na drsanju mi je bilo težko. Ko sem se naučila, je bilo lahko.

Naja, 3. b

Imela sem se lepo. Bilo je lahko.

Aleksandra, 3. b

Meni je bilo zelo težko zato, ker sem prvič drsal. Moral sem se zelo truditi.

Tian, 3. b

Najbolje mi je bilo v petek, ko smo se igrali igre.

Marsel, 3. b

Na drsanju sem se imel zelo lepo. Najbolj pa mi je bil všeč nogomet na ledu.

Tian, 3.b

Na drsanju mi je bilo zelo všeč.

Neža Marija, 2. c

Lepo je bilo na drsanju. Drsati je lepo. Želim si, da bi še kdaj drsal.

Erik Štupar, 2. c

Na drsanju sem se imela zelo lepo. Ni bilo težko, zato sem se zelo hitro naučila. Drgi dan sem že zelo dobro znala. Zadnji dan, ko smo imeli olimpijske igre, sem srečala Hano. Na ta dan smo se tudi slikali.

Ajla Jušić, 2. c

Na drsnaju mi je bilo lepo.

Iris Adrovič, 2. c

Na drsnaju sem se imela lepo.

Maša Malovrh, 2. c

 

V živo z Val-a 202 in Televizije Slovenija

V torek, 25. 11. 2014, smo si učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo, vzgoja za medije tisk in vzgoja za medije televizija ogledali RTV Slovenija in Časopisno hišo Delo. Glede na to, da smo bili kar številčni gostje, so nas razdeli v dve skupini. Prva skupina si je skupaj z g. Goranom Ilićem ogledala Televizijo, druga pa se je z go. Matejo Cuznar Zadnik odpravila na Radio Slovenija.

DSC_0371

DSC_0367

Na Radiu Slovenija nas je sprejela prijazna gospa, ki nam je najprej razložila pomen radia kot enega izmed medijev. Ponovile smo nekaj snovi, ki smo jo spoznale lansko šolsko leto, nato pa smo se vedoželjno podale v zgornja nadstropja stavbe.

DSC_0408

Najprej smo si ogledale, kako poteka vodenje oddaje v živo. Energična voditeljica nas je spustila v studio in nas predstavila poslušalcem Val-a 202. Zatem pa smo se oglasile tudi me in pozdravile tiste na drugi strani. Ko je na t. i. semaforju zagorela zelena lučka, ki je naznanila, da gre »v živo«, smo težko spravile nekaj besed iz sebe, saj se je nepričakovano pojavila trema.

DSC_0398

Sledil je pogovor z glavnim glasbenim urednikom, ki nam je predstavil svoje delo in zvrsti glasbe, ki se običajno vrtijo na nacionalnih radijskih postajah.

Šle smo tudi v manjši prostor, kjer smo si ogledale montažo. Tu zaposleni za računalnikom obdelujejo prispevke. Nekatere prispevke dobijo preko računalniškega programa ali spleta, nekatere pa je potrebno posneti v studiu, ki je bil nasproti temu, v katerem smo bile me. Dve učenki sta prebrali besedili, nato pa je sledila montaža. Na koncu pa smo posnetku govora dodali še glasbeno podlago. In tako napak, ki so se pojavile ob branju, ni bilo več.

DSC_0415  DSC_0423

V ogromni stavbi RTV Slovenija nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razkazala celotno nacionalno televizijo. Najprej smo šli do studia 1. Med potjo smo videli tudi salone, v katerih pred oddajo opravijo t. i. masko – ličenje. Tu se napovedovalci sprostijo in pripravijo na snemanje. Na žalost si nismo mogli ogledati studia 1, ker so bili ravno sredi snemanja, izvedeli pa smo, da je to največji studio RTV-ja.

DSC_0362 DSC_0360

Sledil je ogled studia 2. To je drugi največji studio, kjer snemajo razne dokumentarne oddaje. Tako v prvem kot v drugem studiu vedno pred oddajo in po njej zamenjajo sceno. Scene ne menjajo le v studiu 3, kjer snemajo poročila. Kot zanimivost naj povemo, da napovedovalci nikoli ne govorijo na pamet, ampak imajo na bobniču t. i. »ekran« – tekst. Ta je lahko v celoti ali le v obliki opornih točk, nekateri pa teksta sploh nimajo. Ogledali smo si tudi studio,v katerem skrbijo za grafiko in menjavo slik, ki jih mi kot gledalci vidimo na televizorjih.

DSC_0349  DSC_0345

DSC_0338  DSC_0337

Po končanem ogledu smo se sprehodili do Prešernovega trga, kjer so ravno postavljali novoletno jelko, ki bo v decembru krasila naše glavno mesto.

Po malici v McDonald′su smo se odpravili proti Dunajski 5, kjer je sedež Časopisne hiše Delo. Že malce utrujeni smo prisluhnili novinarki, ki nam je predstavila delo novinarja v tako veliki časopisni hiši in nas spodbujala, da smo ji zastavljali vprašanja, saj je za novinarja najpomembneje, da je radoveden.

DSC_0442  DSC_0441

DSC_0460 DSC_0450

V zgornjem nadstropju nas je sprejela prijazna gospa, ki nam je predstavila svoje delo – hranjenje člankov vseh njihovih tiskanih medijev glede na določeno tematiko. Začudili smo se nad zahtevnostjo dela. Prelistali smo ogromno knjigo, v kateri hranijo izrezke po letnicah oz. mesecih, in iskali podatke o tem, kaj se je dogajalo v družbi tistega dne, ko smo mi prijokali na svet. Bilo je zabavno prebirati te zapise in se vsaj za hip vrniti v preteklost.

DSC_0399  DSC_0407

DSC_0403

Nato pa je prišel čas, da smo se tudi mi vrnili na glavno avtobusno postajo v Ljubljani in se odpravili proti Jesenicam.

Šejla Bešić, Tamara Brkić, 7. a, in Ivana Kondić, Tia Koselj, 8. c

FOTO: Aleks Novković, 8. c, in Marko Trkulja, 9. c

Kongres društva izgnancev Slovenije

V soboto, 25. 10. 2014, smo se učenke zgodovinskega krožka odpravile v Ljubljano na kongres Društva izgnancev Slovenije. Spremljala nas je gospa Slava Biček. Na kongresu smo se pogovarjali o izgnanih Slovencih med 2. svetovno vojno in o težavah ter škodi, ki jih je pustila vojna. Slišale smo tudi delček grozovitih zgodb tistih, ki so bili vanje vpleteni. Prav te zgodbe pa so mnogim spremenile življenje.

slka

Kongres je bil zelo zanimiv, saj smo izvedele marsikaj zanimivega in poučnega. Poleg tega pa so se nas pretresljive zgodbe tako dotaknile, da smo se še dolgo pogovarjale in razmišljale o nesmiselnosti vojn.

Sara Talić, Dijana Talić in Špela Pezdir, 8. b

Po sledeh Tončka