VRNILI SMO SE K RIMLJANOM

Pred mesecem dni smo pisali o ogledu opere Brundibar in različnih muzejev v Ljubljani. Naš današnji članek pa je povezan z ogledom Narodnega muzeja v Ljubljani.

Takoj po vstopu v muzej smo si ogledali zanimiv deblak, ki je svojo obliko ohranil še iz časov koliščarjev, saj je obtičal v močvirju. Nato smo si ogledali vaško situlo, posebej zanimiva pa je bila prazgodovinska piščal iz kosti mamuta. Zraven piščali so bili kamni, ki so jih uporabljali kot orodje. Tam, kjer smo si ogledali stvari Rimljanov, je bilo veliko vaz. Videli smo tudi izjemno redko punčko iz kosti. Bojna in jahalna oprema sta bili zanimivi, a tudi zelo težki. Oblačila Rimljanov so bila sestavljena iz moškega oblačila in oblačila za žensko.

Naša sošolca sta se po navodilih oblekla v oblačila Rimljanov. Oba sta si najprej nadela rdečo majico, ki sta jo prepasala z vrvjo. Edina razlika pri tem je bila, da so ženske imele dve vrvi, moški pa eno. Ruto so si ženske nadele predvsem takrat, ko so zapustile dom. Možje pa so za posebne priložnosti nosili na svojevrsten način zavezano tuniko.

BESEDILO: učenci 7. c

FOTO: ga. Maja Kamenščak

 

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

Slovenski kulturni dan praznujemo 8. februarja, v spomin na leta 1849 umrlega pesnika Franceta Prešerna. Praznik imenujemo tudi Prešernov dan, praznovati pa smo ga začeli leta 1945. Ohranil se je tudi v novi državi, leta 1991 pa smo ga razglasili za dela prost dan. Tudi na naši šoli ohranjamo tradicijo in se našega največjega pesnika spomnimo z radijsko oddajo, kulturno proslavo, kar nekaj besed pa mu namenimo tudi pri pouku slovenščine.

BESEDILO: Daša Sekardi, 7. b, in Zala Benić, 7. c

FOTO: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/b/b0/Pre%C5%A1ern-Goldenstein.jpg

…………………………………………………………………….

Slovenci smo verjetno edini narod na svetu, ki je med svoje državne praznike zapisal kulturni praznik. 8. februar je dan, ko se spominjamo naših velikih pesnikov, pisateljev in drugih ustvarjalcev, ki so orali ledino jeziku, ki je danes eden od uradnih jezikov Evropske unije. To je dan, ko se spominjamo velikega pesnika Franceta Prešerna, in dan, ko se sprašujemo, kako je bilo s kulturo nekdaj, kako je danes in kako bo jutri.

Pogosto rečemo, da je naša Slovenija nastala na krilih kulture. Zato se z nostalgijo in spoštovanjem oziramo na velike Slovence in Slovenke; pesnika Franceta Prešerna; duhovnika in avtorja prve slovenske knjige Primoža Trubarja; pisatelja, pesnika in politika Ivana Cankarja; svetovno popotnico in pisateljico Almo Karlin; arhitekta svetovnega slovesa Jožeta Plečnika; slikarko Ivano Kobilico in še mnoge druge, ki so »hrepeneli dočakat dan, …«

Danes lahko rečemo, da je kulturni dan praznik vseh nas, kajti vsi mi oblikujemo in zaznamujemo kulturo svojega naroda.

Slovenski kulturni praznik praznujemo na dan, ko je leta 1849 umrl naš največji pesnik France Prešeren. Gotovo ste se že kdaj vprašali, zakaj praznujemo smrt nekoga in ne rojstva.

Ena izmed teorij pravi, da ob rojstvu še nismo prepoznani, saj nismo še nič ustvarili. Skozi življenje nekateri posamezniki ustvarijo pomembne dosežke, zato postanejo prepoznavni in njihova smrt zato pretrese veliko ljudi. France Prešeren je umrl kot velik pesnik svetovnega formata, zato kulturni praznik praznujemo na dan njegove smrti. Od leta 1945 je 8. februar uradni praznik, dela prost dan pa je od leta 1991.

Pogosto pravimo, da smo majhni, da nas je le 2 milijona. In res so mnogoštevilčnejši narodi in res so države, katerih območje je nekajkrat večje od Slovenije. Ampak noben narod ne more biti večji od drugega. Vsak je poseben in velik. Za vsakim se skriva nešteto usod, ljudi, ki so se žrtvovali, ki so videli dlje, ki so si upali in ki so verjeli.

Noben narod s tako dolgo tradicijo, s svojim jezikom, ki se edini ponaša z dvojino, s tolikimi ljudskimi šegami in navadami ter z množico svetovno priznanih profesionalnih in ljubiteljskih poustvarjalcev ni majhen. Velik je tudi zato, ker je kljuboval desetletjem in stoletjem preganjanja in zatiranja, ker je bil trden kakor hrast; ker je stal in obstal. Samo narod, ki se zaveda svojega bogastva, svojih posebnosti in svojih kvalitet se lahko ohrani, razvija in izstopa v krogu mnogih narodov.

Kultura ni samo praznik, operna predstava ali koncert. Kultura je tudi vse tisto kar živimo vsak dan. Naši odnosi, prijateljstva, kritike, veselje, delo, spoštovanje do drugih, strpnost, zadovoljstvo. Kultura je tudi to, da ne tarnamo, ko v resnici ni hudo, ampak se znamo veseliti in biti hvaležni za vse, kar nam je dano. O svojem življenju, o svojih načrtih in prihodnostih odločamo sami. Vsak zase. Le nekaj poguma je treba, inovativnosti, drznosti, spoštovanja, veselja do življenja in stvarstva. Življenje je narejeno tako,da nam vedno znova daje priložnosti in nas postavlja pred nove izzive. Izbira je naša.

Mi danes smo vse tisto, kar se je dogajalo v stoletjih do tega trenutka in smo tudi del tistega, kar se bo dogajalo v prihodnje. Zato bodimo na to ponosni in se zavedajmo posebnosti in edinstvenosti časa, v katerem živimo. Bodimo ponosni na svoje korenine, bodimo ponosni, da smo Slovenci in bodimo veseli naših sosedov, prijateljev, znancev, pa tudi kritikov in tistih, ki nam niso najbolj pri srcu. Tudi oni so košček, ki sestavlja MOJO, TVOJO, NAŠO domovino.

Jutri, je v vsej Sloveniji »Ta veseli dan kulture« –  brezplačno si lahko ogledate razstave v večini muzejev, predstave v gledališčih in še kaj. Prosite starše, da si skupaj ogledate katero od ponujenih dogodkov in postanite kamenček v letošnjem kulturnem mozaiku.

 

Pripravili učenci Gledališkega kluba pod vodstvom mentorice ge. Urške Willewaldt

 

VOJSKO – KONKURENCA ANI ROŠ

Četrtkovo dopoldne smo pričeli kulinarično, saj smo oblikovali tipično jed tega okolja – idrijske žlikrofe. Izkazali smo se kot spretni kuharji, lahko bi bili konkurenca celo Ani Roš.
20170126_101311
20170126_105851
Tudi popoldan je bil zelo zanimiv. Spoznali smo živali, ki so v domskem terariju. Večina nas je prvič božala ameriškega goža, legvana, rdečevratke, deguja, mongolskega puščavskega skakača, činčilo in hrčke.
20170126_124149
20170126_131308
20170126_115509
Skoraj bi vam pozabili povedati – popoldne smo se že vsi peljali z vlečnico! Kako veseli smo bili za nagrajeni trud! Zadnji večer pa smo zaključili s predstavitvijo sob in plesom.
BESEDILO in FOTO: g. Joško Subotić

VOJSKO – PRAVLJICA SE NADALJUJE

V torek so se učenci že dopoldne odpravili na smuči. Polovica naših četrtošolcev se že zna peljati z vlečnico, ostali pa se še naprej pridno trudijo in vadijo zavoje.
20170124_154946
Popoldne pa smo se odpravili na bližnji hrib, sedli na plastične lopatke in drseli po hribu navzdol. Žal pa je otroško radost na snegu pregnala hladna burja. A nič za to! Hitro smo se ogreli, pojedli odlično večerjo in se družili ob zabavnih igrah.
20170124_193821
20170124_191205

 

BESEDILO in FOTO: ga. Bojana Frank

 

VOJSKO – PREMAGALI ZAČETNE STRMINE

Kot ste že lahko prebrali, smo učenci 4. b razreda skupaj z učitelji srečno prispeli na Vojsko. Osebje v domu nas je zelo prijazno sprejelo in nas seznanilo s potekom šole v naravi.
slika1
Že popoldne pa smo se navdušeni in polni pričakovanj spustili po smučišču. Ne boste verjeli – vsi smo premagali začetne strmine in z veseljem vam sporočamo, da nas smučke ubogajo bolj, kot smo pričakovali.
slika2
BESEDILO in FOTO: ga. Monika Legat Mežek

2. RAZRED NA ŠPORTNEM DNEVU

V četrtek, 19. 01. 2107, smo se otroci in učiteljice 2. razreda zabavali na snegu. Na smučarski progi v atriju smo tekli na smučeh, delali snežene tortice, angelčke, se vozili po toboganu, se gugali, kepali … Skratka, uživali smo, kar se je le dalo. Če nam ne verjamete, pa se prepričajte sami!

20170119_095654

20170119_110139

20170119_095716

20170119_095651

BESEDILO in FOTO: ga. Darja Sitar

V SVETU ZGODB …

Nekateri učenci naše šole radi zapišejo kako zgodbo, ki nastane takrat, ko se to zahoče mladi otroški domišljiji. Včasih ni potrebna nobena spodbuda, spet drugič pa podpora učiteljice pride zelo prav. Tokrat objavljamo zgobo učenca Tilna Kejžarja in Tjaše Hudeček iz 4. b razreda. Ustvarjalca sta pod vodstvom ge. Monike Legat Mežek zapisala “pravljico malo drugače”. Ostale zgodbe pa so plod domišljije učencev 6. c razreda, ki so pri ge. Bojani Osenk Martinjak ustvarili veliko zanimiv pripovedi, tokrat pa objavljamo le nekaj najboljših.

Volk in sedem kozličkov (“pravjica malo drugače”)

Nekega dne je mama koza odšla v gozd. K hiši njenih domačih je prišel volk. Odklenil je vrata s kremplji. Kozlički so skozi zadnja vrata zbežali v gozd. Volk se je čudil, kako so mu kozlički ušli. V gozdu so mladički zaslišali šumenje. Bilo jih je zelo strah. Videli so Janka in Metko in se z njima spoprijateljili. Srečai so tudi mamo kozo. Povedali so ji, kaj vse se je zgodilo. Odšli so domov in pregnali volka. Volk se je zelo ustrašil. Zdaj Janko in Metka srečno živita pri kozličkih. Zelo se zabavajo in nikoli jim ni dolgčas, volka pa nikoli več niso videli.

*************************************

Zgodbe o božiču

Dan pred božičem smo z družino postavljali božično jelko, ki smo jo zelo lepo okrasili. Nato smo zacingljali z zvončki in čakali večera. Ko je padel mrak, smo odšli na sprehod. Bilo je zelo lepo, saj je bil večer jasen in so se zvezde močno svetile. Ko smo prišli domov, smo zakurili ogenj in se ob njem pogreli. Tako smo se lažje odpravili spat. Zjutraj smo najprej pojedli zajtrk, nato pa sem na list narisala palčka z dolgo brado in veliko kapo. Kmalu zatem pa smo se odšli sankat na bližnji breg, ki je bil prekrit s svetlikajočim snegom.

Neža

*************************************

Bil je božični večer in s sorodiniki smo sedli k večerji. Začelo je snežiti in bilo je zelo lepo. Z bratrancem sva hoteli odpreti darila pod smrečico, a starši nama sprva niso dovolili. Ko sva jih končno prepričala, sva hitro stekla do božičnega drevesca in začela odpirati darila. Nato sva darila razdelila še ostalim in vsak je dobil kaj.

Zala Pia

*************************************

Živel sem z dvema bratoma in dvema sestrama. Vsi smo komaj čakali, da bo božič. Spekli smo piškote in upali, da nam Božiček prinese darila. Brata sta si želela veliko igrač, sestri pa sta se najbolj veselili snega. Odšli smo spat. Čez nekaj časa smo se zbudili, a žal še ni bilo jutro. Odšli smo pogledat, če so darila pod jelko, a jih še ni bilo. Takrat sta se zbudila starša in nam rekla, da moramo nazaj v posteljo. Ko smo se zjutraj zbudili, je bilo pravo veselje, saj so nas pod novoletno jelko čakala najlepša darila.

Goran

*************************************

Bila je božična noč. Ura je bila točno polnoč. Mama je poklicala otroke in nam rekla, da je videla Božička plezati skozi okno. Ko smo pogledali proti oknu, Božička že ni bilo več. Jelka je bila zelo lepo okrašena – polna zvezdic in drugih okraskov, pod njo pa darila! Oče je dobil sani, mama pa zvonec. Med nami pa je Dora dobila piščal, Ana šminke, jaz pa rokavice in kapo, točno to, kar sem si želela. Nato smo se veseli odpravili spat.

Eva

*************************************

Zunaj je snežilo, družina pa je sedela v dnevni sobi ob zakurjeni peči. Nenadoma je nekdo zacingljal z zvončkom. Oče je videl Božička s sanmi. Kmalu so skozi dimnik padla darila in se ustavila natančno pod jelko. Otroci so hiteli odpirati darila. Bili so zelo veseli, saj jim je Božiček prinesel točno to, kar so si želeli. Pričakovanja otrok so bila sicer skromna, saj so vedeli, da Božiček le nima toliko denarja, da bi vsem kupil kaj velikega in dragega.

Dora

*************************************

Palček je Božičku pomagal pripravljati darila. Neka deklica si je zaželela predrago darilo za Božičkovo denarnico, zato ji je kupil nekaj cenejšega. Ta deklica je vsak dan gledala skozi okno in ves čas opazovala isto zvezdo ter upala, da ji bo Božiček prinesel darilo. Prišel je dan božiča. Deklico sta brat in sestra zbudila s cingljanjem. Stekla je k smrečici in odprala darilo. A ker v njem ni bilo tistega, kar si je želela, je darilo vrgla v ogenj. Tedaj sta k njej pristopila oče in mama ter ji obrazložila pomen božiča.

Rian

PRISLUHNILI SMO OPERI BRUNDIBAR

V začetku meseca januarja smo učenci predmetne stopnje prisluhnili operi Brundibar. Učitelji so nam v šoli podrobneje predstavili vsebino in nas opozorili na bonton v kulturnih ustanovah. Opero smo si ogledali v Cankarjevem domu v Ljubljani. Zgodba je postavljena v koncentracijsko taborišče v času 2. svetovne vojne. Osrednji osebi sta deček in deklica, ki poskušata s petjem zaslužiti denar za zdravljenje bolne matere.

pevca

Mladi pevci (nastopili so pevci Otroškega pevsekga zbora Glasbene matice Ljubljana) in orkester (študenti Akademije za glasbo v Ljubljani) so nas popeljali v čas grozot, svoje pa je k temu pripomogla tudi zanimiva scenska postavitev odra. Moralni nauk te svojevrstne pravljice je pozitiven, saj dobro zmaga nad zlim.

skupinska

Po končanem ogledu opere smo se po posameznih razredih odpravili v različne muzeje v Ljubljani.

BESEDILO: Zala Benić, 7. c

FOTO: http://www.glasbenamatica.si/wp-content/uploads/2011/12/16.jpg (Dostop: 21. 1. 2017.)

https://img.rtvslo.si/_up/upload/2016/01/13/65278009_opera2.jpg (Dostop: 21. 1. 2017.)

 

Po sledeh Tončka