Tudi v času pouka na daljavo smo izvedli zanimivo uro medpredmetne povezave. Tako smo povezali glasbeno umetnost z likovnim ustvarjanjem. Ob poslušanju skladbe Jutro E. Griega sta nastali spodnji dve risbi.

Pohvalno in ustvarjalno! Vsekakor pa dokaz, da tudi glasba pripomore k umetniški moči. Prva je risba učenke Ume Ramić, avtorica druge risbe pa je učenka Leonela Pezdir.

BESEDILO in FOTO: ga. Mojca Čebulj

V tokratnem intervjuju vam bomo predstavili 11-letno Tinkaro Lipovec. Šestošolka Tinkara ni le uspešna učenka, ampak tudi zelo nadarjena športnica. Svojo ljubezen je našla v plavanju. Njeno nadarjenost in uspešnost dokazujejo odlični rezultati. V začetku meseca februarja je v Mariboru osvojila naslov državne prvakinje v disciplinah 100 m hrbtno in 200 m hrbtno. Tekmovala je skupaj z leto starejšimi deklicami in kljub temu pometla s konkurenco.
Pred kratkim pa se je udeležila tekmovanja v Beogradu, kjer je med leto starejšimi dekleti iz osmih držav (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Črna gora, Slovaška, Madžarska, Romunija in Grčija) dosegla naslednje rezultate: zlato na 50 m hrbtno, zlato na  100 m hrbtno, zlato na 100 m prosto, srebro na 200 m hrbtno in srebro na 200 m prosto.

Tinkara, pozdravljena. Veseli nas, da smo našli čas, sedli skupaj in te bolje spoznali. Vemo, da si uspešna plavalka, a nas zanima kaj več. Od kdaj se že ukvarjaš s plavanjem?

Plavanje treniram od 6. leta.

Tekmuješ za Plavalni klub Gorenjska banka Radovlijca. Kdo je tvoj trener in kolikokrat na teden treniraš? 

Trenira nas Anže Pretnar, treninge pa imamo kar 6-krat na teden, edino v nedeljo nimamo treningov.

Koliko časa trajajo treningi?

Treningi vseh 6 dni trajajo 2 uri, 3-krat na teden pa je zraven še fitnes vadba.

Potemtakem pa ti plavanje vzame kar precej časa. Kako pogosto pa imaš tekmovanja … Vsak mesec? 

Ja, tekme so nekje dvakrat na mesec.

Ti prostega časa sploh še kaj ostane? Kaj še rada počneš? 

Ja, bolj malo. Ko imam čas, si rada pogledam druge, kako plavajo, potem pa v bazenu to poskusim še sama. Včasih telovadim še doma.

Ali je že kdaj prišlo na tekmovanju do kakšnih zapletov, npr. s točkovanjem?

Ne, vedno vse poteka tako, kot je treba.

Tekmuješ tudi v štafeti?

Ja, vendar se je v štafeto potrebno uvrstiti. Z Nejo Razboršek, ki tudi obiskuje našo šolo, sva bili članici štafete Radovljice, ki je osvojila naslov državnih prvakinj v kategoriji deklic v štafeti 4×200 prosto.

Ko nekdo trenira plavanje, pomeni, da plava vse discipline. V kateri plavalni disciplini pa si najuspešnejša? 

Najbolje mi gre hrbtno plavanje.

Ali športniki pri tekmovalnem plavanju nosite kakšne posebne kopalke ali gre za običajne kopalke?

Ne, nosimo posebne kopalke, ki so vodoodporne. Nas pa balce bolj stisnejo.

Slišali smo, da si res zelo uspešna na večini tekmovanj. Katero mesto pogosto osvojiš?

(Smeh.) Ja, prvo ali pa drugo.

Čestitke! Potem imaš pa verjetno že kar polno vitrino pokalov in medalj?

Ja, kar. 125 medalj in 10 pokalov.

Opazila sva, da nosiš očala. Te okvara vida lahko kaj ovira, ko si v bazenu?

Ne, s tem k sreči nimam težav. Bazen oz. dolžino bazena že tako dobro poznam oz. začutim, da vem, kdaj moram narediti obrat. Nekateri štejejo, da vedo, kdaj pride obrat, meni pa to ni potrebno.

Kako usklajuješ šolo in plavanje?

Ko pridem domov, najprej naredim domačo nalogo. Zatem pa moram počasi že na trening. No, največ časa za učenje mi ostane ob nedeljah in ponedeljkih.

Je na prvem mestu še vedno šola ali morda že plavanje?

Ne, na prvem mestu je še vedno šola. Šolo in šport se da čisto lepo usklajevati, le malo reda potrebuješ in pa volje, seveda.

Ali imaš kakšnega vzornika, ki mu slediš?

Ja, imam. Moja velika vzornica je plavalka Sara Isaković. Vsekakor zato, ker je ona ena izmed najuspešnješih slovenskih plavalk (sicer ne tekumuje več), je pa članica istega kluba kot jaz. Včasih pride v Radovljico in nam pokaže kakšno vajo, nas motivira … Vzornici sta tudi Madžarka Katinka Hosszu in Švedinja Sarah Sjöström.

Plavanje je postalo del tvojega življenja. Verjetno se boš tudi v prihodnje še najprej posvečala predvsem plavanju? 

Ja, seveda, v vodi sem že od malih nog. Poleg tega me plavanje veseli, pa še dobro mi gre.

Tinkara, hvala za pogovor. Tudi mi ti želimo uspešno športno pot še naprej.

BESEDILO: Dalija Hajrlahović in Islam Begić, 8. b

FOTO: osebni arhiv Tinkare Lipovec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S ponosom lahko povemo, da je naš učitelj, gospod Klemen Klemenc, za leto 2016 dobil prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju. Učenci šole in njegovi sodelavci mu iskreno čestitamo!

In prav to je bil glavni razlog, da smo ga učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo povabile pred mikrofon in mu zastavile nekaj vprašanj. Še prej pa bi vam rade g. Klemenca bolje predstavile.

Klemen Klemenc je obiskoval osnovno šolo Toneta Čufarja na Jesenicah. Po končani srednji metalurški šoli na Jesenicah je končal študij metalurgije v Ljubljani in postal diplomiran inženir metalurgije. Po zaključku študija je do odhoda k vojakom na jeseniških osnovnih šolah poučeval fiziko, matematiko in tehnični pouk. Kasneje je bil kot tehnolog za toplotne tehnične meritve zaposlen v Železarni Jesenice in bil nekaj let tudi vodja oddelka.

Poleg rednega dela je dolga leta poučeval fiziko in vodil astronomske dneve na Osnovni šoli za mlade in starejše pri Ljudski univerzi Cene Štupar v Ljubljani.

Po razgradnji Železarne Jesenice se je vrnil v prosveto, kjer danes skrbi za nemoteno delovanje računalniške opreme na naši šoli.

Že od sezone 1968/69 je igralec na ljubiteljskih odrih po Gorenjski, predvsem na odru Gledališča Toneta Čufarja Jesenice. Je član Kulturnega društva Igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice, en mandat je bil tudi predsednik tega društva. Igral je v mnogih predstavah (Županova Micka, Polom, Kralj Arthur in svet gral, Sluga dveh gospodov, Polom, Obisk stare gospe, Plavž, Zadnja tekma …) in za svoje delo na ljubiteljskih odrih prejel že bronasto, srebrno in zlato Linhartovo značko, tokrat pa, kot že rečeno, prestižno Linhartovo nagrado za izjemno dolgoletno delo na gledališkem področju.

Kdaj ste pravzaprav dobili igralski navdih?

V prvem letniku srednje šole, točneje v bifeju. To je bilo, uf, že davnega leta 1968.

Koliko časa se že posvečate igri?

Približno 49 let.

 Pa imate kakšnega vzornika? Bi lahko koga izpostavili?

Imam kar nekaj vzornikov. Prvi je Johnny Depp, ko sem bil mlajši, pa je bil moj vzornik igralec Miha Baloh.

 Kje večinoma igrate?

Igram na Jesenicah, Slovenskem Javorniku, v Kranju, Bohinjski Beli, Ribnem …

Kateri je vaš najljubši lik, ki ste ga igrali?

Težko se odločim … Pravzaprav so mi bili kar vsi všeč. No, če se pa že moram odločiti, potem bi izbral vlogo v igri Slepec, Monkofa v Linhartovi Županovi Micki in pa lik v igri Kralj Arthur in sveti gral.

Med pogovorom ste omenili, da je na naši šoli pred leti služboval še en izvrsten amaterski igralec.

Ja, v mislih sem imel, žal, pred kratkim preminulega sodelavca in tudi prijatelja Igorja Škrlja. Na naši šoli je poučeval slovenščino in učenci so ga imeli zelo radi. Tudi on je bil predan jeseniškemu gledališču, tako kot igralec kot tudi režiser.

Včasih igralci v eni igri igrajo celo več vlog. Ste morda tudi vi imeli kdaj takšno nalogo in koliko vlog ste odigrali?

Ja, bil sem pred tako preizkušnjo. Odigral pa sem ji kar šest.

Ali ste kdaj razmišljali o študiju na AGRFT?

Ne, vedno sem bolj predan amaterskemu odru.

Kaj pa vam je v gledališču najbolj všeč? Čemu taka ljubezen?

Od nekdaj me je igranje privlačilo – biti nekaj časa nekdo drug, je res zanimiva izkušnja. No, všeč mi je tudi vonj mask, pa zaodrje, in vsekakor občutek, ko veš, da je bila publiki predstava všeč.

 Kakšen je vaš občutek, ko igrate?

Fantastičen, vendar imam vedno rahlo tremo.

Ali je vaš lik v predstavi kdaj umrl?

Ja, na predstavi Pip šov.

Ali je kdaj med predstavo prišlo do kakšne nesreče?

Oh, tudi kaj takega se je že zgodilo. Ja, oseba, ki je delala z lučmi, je padla z odra.

Koliko vaj približno opravite pred premiero?

Približno od 20 do 30 vaj v času od dveh do treh mesecev.

Ali se je kdaj zgodilo, da je kdo pozabil tekst?

Ja, to se je že velikokrat zgodilo, ampak na srečo imamo šepetalko.

Ali si igralci lahko sami izberete vlogo?

Ne, to pa je naloga režiserja in vedno ti on določi vlogo.

Kolikokrat so vas gledalci lahko videli na gledaliških odrih?

Ja, kar nekajkrat. No, za mano je že približno tisoč nastopov.

Čestitke, to pa je zavidljiva številka.

Že v uvodni predstavitvi smo slišali, s čim vse ste se že v življenju ukvarjali, kaj zanimivega ste počeli … Kateri pa je vaš konjiček, ki ga imate poleg igralstva najraje?

Izpostavil bi kar dva, in sicer astronomijo in fotografiranje. To sta še dve veliki ljubezni, za kateri pa mi, žal, večkrat zmanjka časa.

No, veseli nas, da ste si za nas le uspeli vzeti čas. Zahvaljujemo se za pogovor in vam želimo še veliko igralskih užitkov tako na domačem kot na tujem odru.

BESEDILO: Ema Agović, Tjaša  Kavčič in Julija Vučkovski, 8. c, ter arhiv Klemna Klemenca

FOTO: arihv g. Klemna Klemenca

Aleš obiskuje Glasbeno šolo Jesenice, v kateri igra harmoniko. V tem je tudi zelo uspešen, zato smo ga po njegovih uspehih tudi povprašali.

Kdaj si začel z igranjem harmonike?
Začel sem pri sedmih letih, z vpisom v glasbeno šolo.

Kdo te je navdušil za igranje harmonike?
Najprej sem želel igrati kitaro, vendar so bila, žal, vsa mesta že zasedena, zato sem se odločil za igranje harmonike.

Kdo te doma najraje posluša?
Vsi, a moja najbolj zvesta poslušalka je mami.

Kolikokrat na teden vadiš? 
Pred tekmovanjem sicer vadim več kot ponavadi, drugače pa vsak dan približno eno uro do dve uri.

Kot vemo, si za svoje igranje prejel že kar nekaj nagrad.
Na mednarodnih tekmovanjih v Puli sem vsako leto posegel po visokih nagradah. Na državnem tekmovanju v Tržiču pa sem letos prejel bronasto plaketo.

Se boš letos udeležil še katerega izmed tekmovanj?
Ja. Udeležil se bom Mednarodnega harmonikarskega tekmovanja v Italiji.

Nastopaš pa tudi na raznih prireditvah, ne samo na šolskih ob raznih priložnostih. Drži?
Ja, nastopam tudi na raznih veselicah, kjer včasih tudi že kaj zaslužim.

Kdo pa je poleg tebe še zaslužen za vse te uspehe? V mislih imava tvojo učiteljico.
Seveda, brez nje ne bi šlo. To je ga. Dijana Šimbera.

S čim se poleg glasbe še ukvarjaš?
Ja. Ukvarjam se tudi s športom. Večino časa igram košarko,  aktiven pa sem tudi v domačem gasilskem društvu.

Ali si želiš biti tudi v prihodnosti harmonikar?
Seveda, saj sem bil sprejet na Srednjo glasbeno šolo Velenje, kjer bom tudi nadaljeval svojo kariero.

Lepo je videti, da se učenci tako radi ukvarjajo z glasbo in da so pri tem tudi zelo uspešni. Alešu pa čestitamo za vse dosežke in držimo pesti za uspešno opravljeno tekmovanje v Italiji.

BESEDILO: Tamara Brkić in Naja Varl, 9. a
FOTO: Aleš Jakopič, 9. a

V rubriki z naslovom Talenti se predstavjo pa se nam bo predstavila še Zala Benić, ki je v letošnjem šolskem letu barve Slovenije zastopala v enem izmed borilnih športov.

Pozdravljeni! Sem Zala Benić iz 7. c razreda in treniram borilno veščino taekwondo, v kateri sem leta 2016 na državnem prvenstvu osvojila zlato medaljo. Treninge imam trikrat na teden na Osnovni šoli Koroška Bela in na Osnovni šoli Prežihovega Voranca Jesnice. Vsak učenec taekwondoja ima določeno formo, le-ta pa je odvisna od  doseženega pasu.

Ta borilna veščina pozna različne pasove, in sicer so to beli pas, višji beli, rumeni, višji rumeni, zeleni, višji zeleni, modri, višji modri, rdeči in črni. Črni pas se deli še na dneve od 1 do 9. Vsak pas ima svoj pomen. Tako npr. beli pas pomeni začetništvo, črni pomeni mojstrstvo oz. nasprotje belemu, rdeči pa nevarnost. Na tekmovanjih se sodi z zastavicami,  in sicer tako, da se tekmovalca postavita v ring vsak na svojo stran, en ima rdeči trakec, drugi pa modrega. Ena zastavica je pobarvana z rdečo barvo, druga pa z modro. Sodnik ob koncu borbe dvigne zastavico tistega, ki je bil v borbi boljši. Štirje sodniki sedijo na stolih, dva glavna sodnika pa sedita za mizo.

Taekwondo je način življenja. Pomeni torej umetnost bojevanja brez uporabe orožja. Kot pri večini borilnih veščin je poudarek na obrambnem bojevanju z golimi rokami, kar pomeni, da tae – kwondo ne uči uporabe orožja, čeprav uči, kako se ubraniti pred njim. Cilj ni poškodovati drugega, temveč ubraniti sebe. Samoobramba tako temelji na treh nivojih: izmik, nadzor in odgovor na napad. Tisti, ki hodi po poti taekwondoja , vedno najprej uporabi tehniko izmika, in samo v primeru ponovnega napada poseže po bolj smrtonosnih tehnikah samoobrambe. Taekwondo sestoji iz osnovnih tehnik, obveznih vaj (form), sparinga in samoobrambe.

BESEDILO in FOTO: Zala Benić, 7. c

 

 

Učenka Nika Razinger iz 7. c razreda je uspešna show dance plesalka, ki je v letošnjem šolskem letu dosegla že kar nekaj vidnih rezultatov.

Pa poglejmo, kaj nam je o plesu in tekmovanju zaupala Nika:

Konec leta sem s sotekmovalkami iz kluba odpotovala na svetovno prvenstvo v plesu (show dance) v Riesi v Nemčiji. Tam smo bili štiri dni in tekmovala sem v dveh disciplinah – mladinska formacija in mala skupina. S formacijo smo predstavljali orgle in smo dosegli 8. mesto, z malo skupino pa smo s točko Muze zasedli 17. mesto. Na prvih mestih so se skoraj pri vseh kategorijah ves čas menjali Rusi in Slovenci. Glede na to, kako majhna je Slovenija, dosegamo izvrstne rezultate. Moja prijateljica iz drugega kluba je bila letos že tretjič zapored svetovna prvakinja. Na teh tekmah mi je zelo všeč, saj se lahko družim tudi s plesalkami iz drugih klubov. Kljub temu da smo druga drugi konkurenca, smo prave prijateljice.

Tekmovalen ples je lahko veliko bolj naporen kot zgleda. Včasih je na tekmovanjih zelo stresno, sploh pa, ko gre za svetovno prvenstvo, ki je najpomembnejše tekmovanje, konkurenca pa je zelo močna, saj se prvenstva udeležijo iz vsake države samo najboljši. Bila sem že na več mednarodnih tekmovanjih; na Evropskem prvenstvu v Pecsu na Madžarskem ter na svetovnih prvenstvih v Pragi na Češkem, dvakrat v Nemčiji (Riesa) ter dvakrat na Poljskem v Mikolajkiju, kjer sem bila najuspešnejša v kategoriji solo otroci. Dosegla sem 8. mesto. Bila sem tudi dvakratna državna prvakinja. Plešem že od malih nog pri plesnem društvu BPS Radovljica in si življenja brez plesa sploh ne morem predstavljati.

Avtor: Nika Razinger, 7. c

FOTO: ga. Alenka Klinar

V današnji rubriki Talenti se predstavijo objavljamo intervju z učenko Tinkaro Lipovec iz 4. č razreda naše šole. Tinkara je naslov državne prvakinje osvojila v štafeti Radovljice 4×50 m prosto in v štafeti 4×50 m mešano v kategoriji mlajših deklic (letnik 2006 in mlajše). Posamično pa je postala državna prvakinja v mlajših letnikih (selekcija plavalk letnik 2007 in mlajše) v disciplinah 50 m hrbtno in 200 m prosto. Poleg omenjenih izvrstnih nastopov, pa je osvojila še naslov podprvakinje v mlajših letnikih v disciplinah 50 m prosto, 100 m hrbtno in 200 m prosto.
Učenki šolskega novinarstva sta s športnico opravili kratek intervju.

Najprej iskrene čestitke za osvojitev naslova državne prvakinje tako v štefeti kot tudi posamično. Od kod ravno plavanje? Kdo te je navdušil za ta šport?

Hvala za čestitke. Ja, kot mi povedo starši, sem splavala že pri treh letih. Z mamo in očetom sem hodila plavat na bazen in plavanje mi je postalo takoj zelo všeč.

Kdaj pa si plavanje začela trenirati in koliko časa se že posvečaš temu športu?

Trenirati sem začela v 1. razredu. Štiri leta pa aktivno treniram v plavalnem klubu v Radovljici.

So tvoji treningi naporni?

Ja, zelo so naporni. Sploh pa zdaj, ko imamo 50-metrski bazen in v njem veliko vadimo. Potem so tu še suhi treningi, kjer še dodatno skrbimo za kondicijo.

Kolikokrat na teden pa treniraš? Koliko časa traja en trening?

Treniram 6-krat na teden po 1 uro in 45 minut.

Imaš kakega vzornika?

Ja, seveda. Navdušilo me je veliko vzornikov in znanih plavalcev, zato sem se za plavanje tudi odločila, a težko bi koga prav posebej izpostavila.

Kakšni so bili občutki, ko si postala državna prvakinja?

Seveda sem bila zelo vesela in občutki so bili res dobri. Bila pa sem tudi presenečena, saj, iskreno povedano, res nisem pričakovala, da lahko odplavam tako dobro in dosežem naslov državne prvakinje.

Morda veš, na kolikih tekmovanjih si že sodelovala?

Ne, ne vem, saj tekmovanj nikoli ne štejem.

Kaj pa mednarodna tekmovanja? Si se katerega že udeležila?

Ja, na mednarodnih tekmovanjih sem že sodelovala. Sice so te tekme potekale v Sloveniji, a so se jih udeležili tudi tekmovalci iz drugih držav, tako da je šlo za mednarodna tekmovanja.  Nazadnje sem konec meseca marca tekmovala na Mednarodnem mitingu Pingvinček v Kranju, kjer sem v kategoriji 2006 in mlajše osvojila bron na 50 m hrbtno. V tujini pa bom predvidoma prvič nastopila na mednarodnem mitingu v avstrijskem Wellsu v začetku junija.

Želiva ti veliko uspehov na tvoji športni in zasebni poti. Zahvaljujeva se ti za pogovor.

Hvala.

BESEDILO: Angelika Mali, 9. c, in Nika Razinger, 7. c

FOTO: g. Klemen Klemenc

 

Učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo in vzgoja za medije – tisk smo se skupaj z mentorico dogovorili, da bomo na naši šolski spletni strani ustvarili novo rubriko, in sicer Talenti se predstavijo. V njej vam bomo predstavili učence naše šole, ki so na različnih področjih uspešni, ustvarjalni, nagrajeni … Za nekatere nam povedo učitelji, koga poznamo tudi sami, za kaj več pa moramo uporabiti novinarski nos in koga tudi poiskati. V veliko pomoč nam bo, če nam boste tudi vi zaupali ime tistega, za katerega menite, da izstopa iz povprečja, je naredil kaj več, smo nanj lahko ponosni …

BESEDILO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: https://louisdietvorst.files.wordpress.com/2012/01/talent-1.jpg (Dostop 2. 4. 2017.)