Učenci 4. a razreda smo že od jeseni težko čakali zimsko šolo v naravi. Ko smo jo dočakali, smo je bili zelo veseli.

V ponedeljek zjutraj nas je avtobus odpeljal v Planico. Tam nas je pričakal prijazen gospod. Pokazal nam je, kje so sobe, da smo vanje odložili kovčke. Potem smo pripravili postelje in zložili obleke v omare. Popoldne smo že odšli v Kranjsko Goro. Na smučišču smo zelo uživali, učitelj Gašper nas je poučil o smučanju in obnašanju na smučišču. Proti večeru smo se odpravili še na pohod do meje z Italijo. V Planico smo se vrnili, ko je bila že tema.

Imeli smo se zelo lepo in upam, da bo druga šola v naravi še boljša.

Martin Beden, 4. a

Ko sem se prebudila v petkovo jutro, je bilo vse zasneženo. To je bil zadnji dan tabora v Planici. S puncami smo se oblekle v smučarsko perilo in pajkice ter odšle v jedilnico na zajtrk. Po zajtrku smo spakirali torbe. Učitelji so pregledali sobe, če je kdo kaj pozabil. Potrebno je bilo tudi pomesti sobe ter pospraviti smeti. V garderobi smo si obuli smučarske čevlje, vzeli smuči in se z avtobusom odpeljali proti Kranjski Gori na smučišče. Tam smo se pripravili na pravo smučarsko tekmo. Na progi so bile postavljene palice, okoli katerih je bilo potrebno zavijati. Tekmovati je bilo zabavno. Po koncu tekme smo si privoščili še malo malice. Nato smo se še nekajkrat spustili po strmini in se odpeljali nazaj proti Planici. V domu smo imeli še kosilo. Kmalu smo se morali odpraviti proti Jesenicam. Na Jesenice smo prispeli približno ob 14. uri. Tam so nas že čakali nasmejani starši.

Nika Novak,  4. a

Letos močno sneži. Hana in Aleks delata snežaka. Nasmejanega snežaka sta postavila zraven drevesa. Nato sta tekmovala, kdo naredi večjo kepo. Aleks je zmagal. Čez nekaj časa je začelo močno snežiti, zato sta odšla v hišo. Še cel dan je močno snežilo. Njuna starša sta bila zaradi tega v skrbeh, v skrbeh pa sta bila tudi otroka. Nato je prišla pomlad in skrbi so izginile.

Enej Otović,  3. a

Nekega dne sem šla na sprehod. Slišala sem smeh in bila je Pika Nogavička. Spoznali sva se in počeli veliko zabavnih stvari. Naučila me je kolesa, stoje na eni roki, prevala … Zgradili sva raketo in odšli na planet Pluton. Pristali sva. Stopili sva in se začeli igrati. Postali sva lačni in odšli sva v raketo ter pojedli sendviče. Zopet sva odšli ven in BUM!!, raketa je padla. Piko sem vprašala, ali jo lahko popravi. Skupaj sva jo popravili. Odleteli sva na Zemljo. Mamici in atiju sem povedala, kako sem doživela dan s Piko Nogavičko.

Ela Markizeti, 3. c

Moje ime je Gaja. Preselila sem se v mesto, ki se imenuje Pika Nogavička. Tako se je imenovalo, ker je tam živela Pika Nogavička. Vsi so jo klicala Pika. Spoznali sva se v restavraciji, ki se je imenovala Pikin čevelj. Igrali sva se po cele dneve. Neke zime se nama je pridružila tudi moja prijateljica Mergime. Tudi Mergime in Pika sta se počasi dobro ujeli. Pika se je nekega mrzlega dne odločila, da bi morale zaslužiti malo denarja. Mergime se je spraševala, le kako naj zaslužimo denar. ” Oh, to pa res ni težko!” je rekla Pika. “Med dve hiši bomo napeljali vrv in potem bom jaz hodila po njej. Ljudje me bodo občudovali in nam plačevali, da bi videli še več mojih vragolij.” In tako smo zaslužile veliiiiiiko denarja in si kupile veliko sladkarij.

Gaja Skender Rozman, 3. c

V ponedeljek zjutraj sem šla prespat k Piki Nogavički. Bilo je res super. Šli sva na izlet v Južno Ameriko. Tam je bilo veliko kamel. Ena izmed njih je bila zelo poredna. Pika jo je prijela za noge in ji rekla: »Če boš pridna, te bom spustila dol.« In odgovorila je: »Seveda bom pridna, samo spusti me dol.« Spustila jo je. Šli sva domov in pojedli palačinke. Doma pri Piki sva se igrali skrivalnice. Jaz sem mižala. Pike nisem našla dve uri. Potem sem šla domov.

Nuša Klinar, 3. c

Zjutraj sem se zbudil in šel sem na sprehod. Srečal sem Piko Nogavičko. Šla sva v vilo Čira-Čara. Jedla sva špagete. Bili so tako dolgi, da sem jih moral prerezati s škarjami. Z balonom sva odšla na morje. Lovila sva ribe in zakurila ogenj. Spekla sva ribe in jih pojedla. Krožnik sva naredila iz palic. Ribe so bile zelo okusne. Naredila sva si hišico iz palic. Začelo je deževati, zato sva šla v hišico. Zelo je bilo udobno. V hišici sva igrala človek ne jezi se. Ko je nehalo deževati, sva šla domov po hrano. Odpravila sva se na morje in tam živela.

Ažbe Razingar, 3. c

Jaz bi spekla potico babici in dediju, ker ju imam zelo rada. Spekla bi jo tudi mamici, ker vedno kaj dela z mano in ker jo imam rada. Pa tudi Neži, Evi in Dori, ker so moje najboljše prijateljice.

Zala Pia Biček, 4. c

Jaz bi spekel potico babici, saj kadar nimam kosila v šoli, mi ga skuha ona. Potico bi spekla tudi mamici, ker me ima zelo rada, Galu, ker sva prijatelja, četrto potico pa bi dal teti, ker se znoriva ob glasni glasbi. Zadnjo potico pa bi dobil ati, ker skupaj preživiva lepe večere ob hokeju.

Mai Crkinć, 4. c

Jaz bi spekla potico Zali Piji zato, ker je moja prijateljica. Potico bi spekla tudi sošolki Neži, ker se z njo dobro razumem. Tudi Evi, ker je najboljša sestra. Spekla bi jo tudi mamici in atiju, saj sta najboljša in najbolj prisrčna starša.

Dora Samardžija, 4. c

Prvo potico bi spekla mamici, ker jo imam zelo rada. Spekla bi ji orehovo potico, ker jo ima najraje. Drugo bi spekla atiju, ker ga imam rada, spekla pa bi mu pehtranovo potico, ker jo ima zelo rad. Tretjo potico bi spekla sestri Tinki, da bi jo razveselila za praznike. Njej pa bi spekla kokosovo potico. Četrto potico bi spekla stari mami, zato ker jo imam rada. Staro mamo bi tako zelo razveselila. Dobila pa bi makovo potico. Peto potico bi spekla babici, da bi se posladkala z njo. Spekla pa bi ji rožičevo potico.

Neža Tonjec, 4. c

Nekoč pred davnimi časi je bilo kraljestvo, kjer naj bi bili vsi svobodni. A nihče ni mogel ven iz gradu, ker je bilo pred gradom gnezdo strašnega zmaja. Ko je minilo nekaj let, je kraljica zbolela. Zdravilo njene bolezni je bila čudežna roža, a jo je bilo zelo težko dobiti, ker je bila v gnezdu strašnega zmaja. A na srečo pozimi zmaj spi. Kraljica je poslala svoje vojake iskat čudežno rožo. Vojaki so v strašni zimi prišli do gnezda, kjer so zagledali veliko rdečo skalo. Poveljnik je rekel, da gredo vsi v svojo smer iskat rožo in če jo kdo najde, naj ga pokliče. Poveljnik je šel proti rdeči skali, kjer je pri koncu skale zagledal bulo, ki je izgledala kot zaprto oko. Ko se je poveljnik zavedel, da je to zmaj, se je malo prestrašil, da se bo zmaj v tistem trenutku prebudil. Ravno v tem trenutku je poveljnika poklical eden od vojakov in mu rekel, da ve, kje je čudežna roža. Poveljnik je hitro stekel do tja, kjer mu je vojak povedal, da je roža. Vendar ko je slišal, kaj je rekel vojak, ga je skoraj kap. Pogledal je proti zmaju in potiho rekel, naj zbudijo zmaja, in se pripravil, saj je bila roža tik pod zmajem. Eden od vojakov je izstrelil ognjeno puščico naravnost v zmajevo uho. Zmaj se je zbudil in začel bruhati ogenj okoli sebe, a na srečo ni nikogar zadel, ker so se skrili za skale. Eden od vojakov je z višine z mečem skočil na zmajev hrbet in pristal na njem z zapičenim mečem v zmajev hrbet. Zmaj je padel na tla, a je bil še vedno živ. Poveljnik je rekel, naj nehajo streljati puščice in naj gredo iskat rožo. Ko so prišli v grad in je kraljica ozdravela, je naredila veliko zabavo in vsi v gradu so bili svobodni.

Žan Lović, 3. c

Potepanje po Bosni 

Letošnje poletje smo se z družino odpravili na popotovanje po Bosni. Odšli smo po poteh zadnjih treh vojn, ki so potekale na bosanskih tleh.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot. Vozili smo se po avtocesti mimo krajev, ki sem jih že dobro poznal. Zaradi tega je bila pot do Jasenovca precej dolgočasna.

Končno smo prispeli do naše prve postojanke oz. taborišča. Tu so se odvijale krute zgodbe, kar sem začutil tudi v muzeju, ki je bil zelo zanimiv. Pot smo nadaljevali proti Kozari, kjer smo si ogledali Narodni park Kozara. Tudi tu smo odšli v vojaški muzej, ki pa se mi je še posebej vtisnil v spomin zaradi razstavlejnih srhljivih slik mrtvih ljudi. Vozili smo se mimo Banje Luke do Mrkonjić Grada, kjer se je naš dan tudi zaključil.

Naslednji dan smo odšli proti Jajcu. Tu smo si ogledali muzej zasedanja AVNOJA iz druge svetovne vojne ter mogočne, čudovite slapove reke Vrbas.

Jajce (Foto: Domen M. Dolenec)

Pot smo nadaljevali naprej do Travnika. Ogledali smo si trdnajvo iz časa Osmanov, v njej pa je bil tudi naravoslovni muzej. V Travniku se je rodil pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnosti Ivo Andrić. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo in most, znan po knjigi Most na Drini. V tem kraju pa smo si ogledali tudi džamijo.

Travnik (Foto: Domen M. Dolenec)

Pot smo nadaljevali po avtocesti proti prestolnici Bosne in Hercegovine, Sarajevu. Končno smo prispeli v hotel, zvečer pa polni pričakovanj odšli na ogled mesta.

V Sarajevu smo ostali tri dni. V tem času smo si ogledali najvišjo stavbo Avaz, še posebej pa nas je navdušila Baščaršija, ki je kar vabila k nakupovanju. Najbolj mi je bil všeč izvir reke Bosne, saj smo park zapustili na kočiji, kar je bilo še posebno doživetje. Zadnji dan pa smo se odpravili še na Šargansko osmico. To je vožnja z vlakom, ki med potjo naredi pot v obliki številke osem. Na vlaku smo se zelo zabavali, saj nas je vlak popeljal v čas kavbojev in Indijancev. Ko se je vlak vrnil na postajo, smo si ogledali bližnjo vasico Drvengrad, kjer so vse hiše narejene iz lesa. Blizu je tudi Kamengrad, ki pa si ga žal nismo uspeli ogledati. Počasi smo se vrnili proti Sarajevu, kjer smo še zadnjič prenočili.

Sarajevo (Foto: Domen M. Dolenec)

Naslednji dan smo se odpravili proti Mostarju. Med vožnjo nas je spremljala mogočna reka Neretva. Ustavili smo se tudi v Jablanici, kjer smo si ogledali muzej in ostanke mostu iz filma Bitka na Neretvi. Ta muzej mi je bil zelo všeč, saj sem si imel možnost ogledati veliko orožja, uniform, vojaških načrtov in slikovnega gradiva. Po dolgi vožnji smo prispeli v Mostar, znan po kamnitem mostu. Most je še posebej čudovit ponoči, ko je osvetljen z lučmi.

Mostar (Foto: Domen M. Dolenec)

Naslednje jutro smo se odpravili proti Hrvaški, točneje proti Cavtatu. Med potjo smo se ustavili v Počitelju, kjer smo si ogledali še eno trdnjavo, in Međugorju. Po dolgi vožnji smo le prispeli na Hrvaško, kjer nas je pozdravilo modro morje. V Cavtatu smo na zasluženem počitku ostali tri dni. Odpravili smo se celo v Črno goro, a tu nismo dolgo ostali, saj so bile cene zelo visoke. Na našem potepanju je oče praznoval rojstni dan in odločili smo se, da ta dan preživimo v Dubrovniku. Na pot smo odšli z ladjico, na kateri sem skoraj zaspal. Po uri vožnje smo prispeli na cilj in z velikim navdušenjem sem si ogledoval srednjeveške stavbe in obzidje.

Dubrovnik (Foto: Domen M. Dolenec)

Naslednje jutro smo že pospravili kovčke in odšli naprej proti Makarski, kjer smo se srečali s prijatelji. Sledil je ogled rimskega mesta Split, kjer smo si ogledali Dioklecijanovo palačo in ostanke rimskih zgradb. V fotografski objektiv pa sem ujel študenta, oblečenega v legionarja. Na poti smo se ustavili še na otoku Murter, ki je s celino povezan z majhnim mostom.

Ta pot se mi bo za dolgo vtisnila v spomin, saj smo se z domačimi veliko smejali, poleg tega pa sem izvedel veliko zanimivih podatkov s področja vojaške zgodovine.

Domen Mirtič Dolenec, 9. c