V petek, 28. 11. 2014, smo se učenci, ki tekmujemo za Finžgarjevo bralno značko skupaj z učiteljicami, odpravili v Ljubljano. Odšli smo po končani 2. uri pouka in se najprej odpeljali proti Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Ob vstopu v NUK, katere arhitekt je znani Jože Plečnik, nas je sprejela prijazna vodička in nam povedala, kaj vse si bomo ogledali. Povedala nam je, da v NUK prejmejo štiri izvode vsakega gradiva. En izvod hranijo v arhivu, en je namenjen izposoji, ostala dva izvoda pa pošljejo v Maribor, ki je oddaljen od Ljubljane, in se tako zavarujejo pred uničenjem gradiva v primeru kake naravne katastrofe. Popeljala nas je v veliko čitalnico, kjer smo morali biti čisto tiho, saj so se študentje tu pripravljali na izpite. Odpravili smo se v drug prostor, kjer smo videli knjige še iz časov Jugoslavije. Te knjige so zelo stare in zato imajo rumene liste. Nato nam je pokazala, kako deluje stroj, v katerega dajo trak, na katerem je posnetek na primer enomesečnega izhajanja časopisa Delo. Bilo je zelo zanimivo, saj česa takega navadno ne vidimo.

Po ogledu smo se odpravili po Ljubljani. Ogledali smo si stari del Ljubljane z reko Ljubljanico, Tromostovje, znamenito tržnico, Zmajski most in se po Trubarjevi ulici vrnili na Prešernov trg. Tu smo videli, kako Prešeren pogleduje proti svoji Juliji, ki se mu nasmiha z bližnjega okna.

Že smo bili v McDonald′su, kjer smo pojedli malico oz. kosilo, in odpravili smo se proti Cankarjevemu domu na knjižni sejem. Imeli smo več kot uro in pol časa, da smo si ogledali knjige, revije, priročnike … Seveda smo si tudi kaj kupili, saj so bile knjige po zelo ugodnih cenah. Knjižni sejem je bil resnično velik, saj so bile knjige razstavljene kar v treh nadstropjih. V prvem in drugem nadstropju so bile same knjige raznih založb, v tretjem pa stojnice z različnimi stvarmi, povezanimi s knjigo in z branjem. Zapomnili sva si invalidno gospo, ki je prodajala lesene ovčke, mati in hči sta prodajali svoje knjige, neka gospa prečudovita knjižna kazala …

Kmalu je bila ura 16. in odpeljali smo se proti domu. Najbolj nama je bilo všeč na knjižnem sejmu, no, pa tudi v NUK-u in McDonald′su ni bilo slabo.

Kristina Arhar Bošnjak in Jovana Jaskić, 6. b

FOTO: Grega Močnik, 9. c

Ob koncu meseca novembra se je na naši šoli odvijal nastop glasbenega studia Osminka. Prireditev se je pričela ob 18. uri in je trajala tja do 20. ure. Nastopile so tudi učenke naše šole tako z razredne kot tudi s predmetne stopnje. Spremljali smo lahko kar osemnajst odličnih glasbenih nastopov, ki so pričarali pravi šov v dvorani šole. Pika na i pa so bili glasbeni nastopi pevcev, kot so Eva Boto, Stiven Rahman, Aleksandra Vovk …

Od 1. do 4. razreda so se najbolje odrezale učenke Sara Halilov (1. mesto), Špela Sedžek (2. mesto) in Zoja Kalan (3. mesto). Od 5. do 9. razreda pa je 1. mesto zasedla Nika Razinger, druga je bila Tisa Podnar, tretja pa Ivana Kondič.

Najboljša v skupnem seštevku je bila Maruša Oman. Zaslužila si je povabilo za Zlati mikrofonček na Bledu ter pokal. Ostale tri najboljše tekmovalke v obeh kategorijah pa so prejele medalje.

Prireditev si je ogledalo precejšnje število gledalcev, med njimi so bili starši nastopajočih, ki so burno navijali za svoje favoritke, sošolke in sošolci nastopajočih in tudi učitelji ter predstavnice vodstva šole, ki so prireditev in vse nastopajoče tudi javno pohvalile.

Eva Indjić in Gaja Lasnik, 9. c

FOTO: Grega Močnik, 9. c

Kot smo že na naši uvodni spletni strani zapisali, so učenci in učitelji razredne stopnje v mesecu novembru izpeljali projekt Drsanje. Učenci so bili vsak dan na ledu in se naučili marsikaj novega. Pa si preberite, kaj so o drsanju zapisali učenci.

Prvošolčki (učenci 1. b razreda) menijo sledeče:
Evin: Zelo rad sem hodil na drsanje.
Ela: Všeč mi je bilo, ker smo drsali po celem igrišču.
Emrah: Všeč mi je bilo, ker sem lahko hitro drsal.
Maša: Na ledu mi je bilo všeč, ker je bilo hladno.
Lana: Všeč mi je bilo, ker smo delali “lastovke”.
Eman: Na drsanju mi je bilo všeč predvsem zato, ker je hodil drsat tudi moj prijatelj Evin.
Ajla: Bilo mi je všče, ker smo se lahko vrteli.
Liam: Dolgo časa sem čakal na to drsanje, saj sem ga zelo pogrešal.

Ajevci pa pravijo:

INA: BILO MI JE FAJN.

MAJIDA:  RADA SEM DELALA “LIMONCE”.

PATRIK KOKALJ: NAJBOLJ MI JE BILO VŠEČ, KO SEM IGRAL HOKEJ.

GAŠPER GOSAR KOČEVAR: VŠEČ MI JE BILO, KO SEM VOZIL SKOZI POLIGON.

LANA HODŽIĆ: RADA SEM DRSALA.

KRISTINA SIMIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO BRCALI ŽOGO.

HANA ADROVIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO VOZILI SKIRCO.

ANAJLA OKIĆ: DRSANJE MI JE ZELO VŠEČ IN RADA SEM DELALA VSE VAJE.

LUKA PETKOVIĆ: VŠEČ MI JE BILO, KO SMO SE IGRALI IGRO LEDENI MOŽ.

IAN GARIBOVIĆ: VSE MI JE BILO VŠEČ.

Kako pa so se imeli ostali?

Všeč mi je bilo, ko smo drsali kroge, igrali nogomet na drsalkah, gledali rolbo in drsalke iz kluba.

Din Čatak, 3. a

Zelo mi je bilo všeč, ko smo se igrali črnega moža in ko smo gledali umetnostne drsalke.

Leonela Pezdir, 3. a

Na drsanju sem imela najraje igro črni mož. Všeč so mi bile tudi druge igre.

Nives Čatak, 3. a

Bilo je lepo in zabavno.

Luka I., 3. b

Na drsanju mi je bilo težko. Ko sem se naučila, je bilo lahko.

Naja, 3. b

Imela sem se lepo. Bilo je lahko.

Aleksandra, 3. b

Meni je bilo zelo težko zato, ker sem prvič drsal. Moral sem se zelo truditi.

Tian, 3. b

Najbolje mi je bilo v petek, ko smo se igrali igre.

Marsel, 3. b

Na drsanju sem se imel zelo lepo. Najbolj pa mi je bil všeč nogomet na ledu.

Tian, 3.b

Na drsanju mi je bilo zelo všeč.

Neža Marija, 2. c

Lepo je bilo na drsanju. Drsati je lepo. Želim si, da bi še kdaj drsal.

Erik Štupar, 2. c

Na drsanju sem se imela zelo lepo. Ni bilo težko, zato sem se zelo hitro naučila. Drgi dan sem že zelo dobro znala. Zadnji dan, ko smo imeli olimpijske igre, sem srečala Hano. Na ta dan smo se tudi slikali.

Ajla Jušić, 2. c

Na drsnaju mi je bilo lepo.

Iris Adrovič, 2. c

Na drsnaju sem se imela lepo.

Maša Malovrh, 2. c

V torek, 25. 11. 2014, smo si učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo, vzgoja za medije tisk in vzgoja za medije televizija ogledali RTV Slovenija in Časopisno hišo Delo. Glede na to, da smo bili kar številčni gostje, so nas razdeli v dve skupini. Prva skupina si je skupaj z g. Goranom Ilićem ogledala Televizijo, druga pa se je z go. Matejo Cuznar Zadnik odpravila na Radio Slovenija.

Na Radiu Slovenija nas je sprejela prijazna gospa, ki nam je najprej razložila pomen radia kot enega izmed medijev. Ponovile smo nekaj snovi, ki smo jo spoznale lansko šolsko leto, nato pa smo se vedoželjno podale v zgornja nadstropja stavbe.

Najprej smo si ogledale, kako poteka vodenje oddaje v živo. Energična voditeljica nas je spustila v studio in nas predstavila poslušalcem Val-a 202. Zatem pa smo se oglasile tudi me in pozdravile tiste na drugi strani. Ko je na t. i. semaforju zagorela zelena lučka, ki je naznanila, da gre »v živo«, smo težko spravile nekaj besed iz sebe, saj se je nepričakovano pojavila trema.

Sledil je pogovor z glavnim glasbenim urednikom, ki nam je predstavil svoje delo in zvrsti glasbe, ki se običajno vrtijo na nacionalnih radijskih postajah.

Šle smo tudi v manjši prostor, kjer smo si ogledale montažo. Tu zaposleni za računalnikom obdelujejo prispevke. Nekatere prispevke dobijo preko računalniškega programa ali spleta, nekatere pa je potrebno posneti v studiu, ki je bil nasproti temu, v katerem smo bile me. Dve učenki sta prebrali besedili, nato pa je sledila montaža. Na koncu pa smo posnetku govora dodali še glasbeno podlago. In tako napak, ki so se pojavile ob branju, ni bilo več.

V ogromni stavbi RTV Slovenija nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razkazala celotno nacionalno televizijo. Najprej smo šli do studia 1. Med potjo smo videli tudi salone, v katerih pred oddajo opravijo t. i. masko – ličenje. Tu se napovedovalci sprostijo in pripravijo na snemanje. Na žalost si nismo mogli ogledati studia 1, ker so bili ravno sredi snemanja, izvedeli pa smo, da je to največji studio RTV-ja.

Sledil je ogled studia 2. To je drugi največji studio, kjer snemajo razne dokumentarne oddaje. Tako v prvem kot v drugem studiu vedno pred oddajo in po njej zamenjajo sceno. Scene ne menjajo le v studiu 3, kjer snemajo poročila. Kot zanimivost naj povemo, da napovedovalci nikoli ne govorijo na pamet, ampak imajo na bobniču t. i. »ekran« – tekst. Ta je lahko v celoti ali le v obliki opornih točk, nekateri pa teksta sploh nimajo. Ogledali smo si tudi studio,v katerem skrbijo za grafiko in menjavo slik, ki jih mi kot gledalci vidimo na televizorjih.

Po končanem ogledu smo se sprehodili do Prešernovega trga, kjer so ravno postavljali novoletno jelko, ki bo v decembru krasila naše glavno mesto.

Po malici v McDonald′su smo se odpravili proti Dunajski 5, kjer je sedež Časopisne hiše Delo. Že malce utrujeni smo prisluhnili novinarki, ki nam je predstavila delo novinarja v tako veliki časopisni hiši in nas spodbujala, da smo ji zastavljali vprašanja, saj je za novinarja najpomembneje, da je radoveden.

V zgornjem nadstropju nas je sprejela prijazna gospa, ki nam je predstavila svoje delo – hranjenje člankov vseh njihovih tiskanih medijev glede na določeno tematiko. Začudili smo se nad zahtevnostjo dela. Prelistali smo ogromno knjigo, v kateri hranijo izrezke po letnicah oz. mesecih, in iskali podatke o tem, kaj se je dogajalo v družbi tistega dne, ko smo mi prijokali na svet. Bilo je zabavno prebirati te zapise in se vsaj za hip vrniti v preteklost.

Nato pa je prišel čas, da smo se tudi mi vrnili na glavno avtobusno postajo v Ljubljani in se odpravili proti Jesenicam.

Šejla Bešić, Tamara Brkić, 7. a, in Ivana Kondić, Tia Koselj, 8. c

FOTO: Aleks Novković, 8. c, in Marko Trkulja, 9. c

V soboto, 25. 10. 2014, smo se učenke zgodovinskega krožka odpravile v Ljubljano na kongres Društva izgnancev Slovenije. Spremljala nas je gospa Slava Biček. Na kongresu smo se pogovarjali o izgnanih Slovencih med 2. svetovno vojno in o težavah ter škodi, ki jih je pustila vojna. Slišale smo tudi delček grozovitih zgodb tistih, ki so bili vanje vpleteni. Prav te zgodbe pa so mnogim spremenile življenje.

Kongres je bil zelo zanimiv, saj smo izvedele marsikaj zanimivega in poučnega. Poleg tega pa so se nas pretresljive zgodbe tako dotaknile, da smo se še dolgo pogovarjale in razmišljale o nesmiselnosti vojn.

Sara Talić, Dijana Talić in Špela Pezdir, 8. b

V petek, 21. novembra 2014, smo že tretjič obeleževali dan slovenske hrane, s katerim želimo opozoriti ljudi na pomen oskrbe prebivalstva s kakovostno hrano iz lokalnega okolja. Ena izmed pomembnih aktivnosti dneva slovenske hrane je projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki smo ga v šolah in vrtcih izvedli že četro leto zapored.

V okviru omenjenega projekta smo za zajtrk jedli živila, pridelana v Sloveniji, po možnosti celo v ožjem okolju.

Zakaj uživati lokalno hrano:

• ker je sezonsko dostopnejša,
• ker ima boljši okus in višjo hranilno vrednost,
• ker se zaradi bližine proizvodnje lahko uporablja manj aditivov, kot so konzervansi, barvila ipd.,
• ker s tem podpiramo domačo proizvodnjo in delovna mesta,
• ker ohranjamo poseljenost, obdelanost in urejenost slovenskega podeželja,
• ker zaradi krajšega transporta in manj embalaže varujemo okolje in
• ker zagotavljamo samooskrbo s hrano v državi.

Ta dan smo imeli učenci in učitelji na voljo brezplačen zajtrk, ki je bil sestavljen iz medu, masla, zaseke, črnega kruha, bio mleka in jabolka. Vsa živila so slovenskega porekla, pridelana oz. predelana na Gorenjskem. Zajtrk je bil na voljo od 7.15 dalje.

Tudi kosilo je bilo značilno slovensko, saj je bil jedilnik sestavljen iz kranjske klobase, kisle repe in matevža (to je pretlačen krompir s fižolom).

Saša Femc Knaflič