Konec novembra nas je obiskal gospod Dejan Varl, jeseniški hokejist in trener. Prijazno se je odzval povabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam opisal svojo kariero.
Dejan Varl se je rodil 3. julija 1973 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Plavžu, kjer je imel veliko prijateljev. Igrali so košarko, nogomet, plezali po drevju in se zabavali. Pravi, da ima na svojo mladost zelo lepe spomine.
Hokejske tekme je začel obiskovati že zelo zgodaj, saj ga je oče vzel s seboj skoraj na vsako tekmo. Tako se je navdušil za hokej in s šestimi leti začel obiskovati hokejsko šolo. A je ni dolgo obiskoval. Treningi so bili na sporedu ob 6. uri zjutraj in oče mu je dejal, da se tega ne bo šel več. Tako je naneslo, da je začel igrati namizni tenis. Hokej je do desetega leta pustil ob strani, nato pa se je ponovno vrnil na led.
Kot šolar je obiskoval Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice in bil do 5. razreda odličen in marljiv učenec, potem pa … Prve simpatije so mu zmešale glavo, ocene so začele pešati in spet je nastopil oče. Rekel mu, da če ne bo priden v šoli, lahko kar pozabi na hokej.
Ko se je odločal za srednjo šolo, je bila pomembna le ena stvar, in sicer da bo lahko nemoteno igral hokej. Mama mu je svetovala komercialno šolo v Kranju, kamor je hodila prijateljičina hči, smučarka. Na informativni dan ni mogel iti, ker si je na smučanju poškodoval nogo, zato je tja šel kar oče sam. Ko je prišel domov, mu je rekel, da na to šolo ne bo hodil, da je preveč ‘kavbojska’. Zato se je vpisal na jeseniško strojno šolo. V prvem letniku pa je skoraj obupal, saj je bilo hokejskih obveznosti vedno več in kar naenkrat se je v redovalnici znašlo pet “cvekov”. “Hotel sem se prepisati na zdravstveno šolo, a sem na koncu vseeno ostal na strojni in jo z rahlim zamikom pozneje tudi končal,” je dejal Dejan, ki je najbolj užival na urah zgodovine in geografije. “Vedno sem govoril, da bi šel zgodovino tudi študirat, a se mi je politična snov, ki je prišla na vrsto po obdobju Kraljevine, tako zamerila, da sem to misel opustil.”
V sklopu šolanja na strojni šoli je izkusil tudi delo v tovarni in takoj je vedel, da tam nikoli ne bo delal. Spoznal je, da mora delati nekaj dinamičnega. Že v rosnih dvajsetih je točno vedel, kaj ga čaka po koncu aktivne kariere − trenersko delo.
Svojo profesionalno pot je začel pri domačem klubu HK Acroni Jesenice v sezoni 1990/1991 kot centralni napadalec, nato pa je igral kot branilec. V sezoni 1999/2000 sta s Petrom Rožičem (soigralcem) prestopila v klub Phoenix Mustangs severnoameriške lige WCHL, kar je bila zanj posebna izkušnja. Mesto leži na robu puščave, ljudje se ves čas preseljujejo, božič in novo leto je preživel v kratkih hlačah, za novoletno jelko pa je okrasil kaktus. Tam se je veliko naučil, od kuhanja, pranja, likanja … Naslednje leto se je vrnil in ostal zvest jeseniškem klubu, s katerim je v osemnajstih sezonah osvojil sedem naslovov državnega prvaka, več let je bil tudi kapetan.
Za jugoslovansko mladinsko reprezentanco je nastopil na dveh evropskih in enem svetovnem mladinskem prvenstvu. Za slovensko člansko reprezentanco pa je nastopil na sedmih svetovnih prvenstvih, med letoma 1995 in 1997 ter 2005 in 2008.
Po koncu sezone 2008/2009 se je upokojil, 16. avgusta 2009 je odigral poslovilno tekmo na prijateljski tekmi proti beljaškemu klubu VSV EC v Podmežakli. Varl je ostal v klubu kot pomočnik trenerja.
Danes je trener U20 (igralci stari od 18 do 20 let).
V svoji karieri je obiskal veliko sveta, od ZDA, Kanade, evropskih držav, vse do Rusije. Dejan pravi, da smo lahko ponosni na svojo prelepo Slovenijo in da premalo cenimo to, kar nam naša domovina nudi.
Oprema hokejista je kar obsežna. Tehta približno 2 kg, ko pa je igralec uigran in preznojen, je teža tudi do 5 kg. Dres sestavljajo kratke hlače, majica, pajkice, ščitniki. Čez nožne ščitnike oblečejo »štucne« in široke hlače. Ščitniki so tudi ramenski in komolčni, ki jih pokrijejo z dresom. Sledi čelada z vezirjem (mladi imajo obvezno mrežico), vratni ščitniki (slinček), guma za zobe, drsalke in palica. Zadaj in ob strani hokejist nima zaščite.
Na koncu pa nas je spodbudil in dodal: »Vsak šport terja celega človeka. Prostega časa je malo. Treniraš s srcem, zaradi svoje lastne želje, lastnega prepričanja. Učiš se iz napak, vsaka izkušnja je pomembna, saj tako postajaš boljši!«
BESEDILO in FOTO: Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak