Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mateja Cuznar Zadnik

ČAS ZA ČAJ – ČAS ZA PRIJATELJA

Pri likovni umetnosti smo z učenci 9. c razreda izdelali skodelice za čaj iz keramike in jih opremili s spodbudnimi mislimi. Vsak učenec je izdelal svojo unikatno skodelico.

Razredničarka si je vzela čas za razgovor z vsakim učencem posebej – pogovor je tekel o različnih stvareh.

Učenci so dobili vprašalnik, ga doma izpolnili ter ga nato prinesli na razgovor.  Tekom razrednih ur smo spodbujali tudi druženje izven šole ter učno pomoč med sošolci.

Projekt Čas za čaj – čas za prijatelja smo zaključili s čajanko, na kateri so učenci pili iz svojih skodelic ter se družili.

BESEDILO in FOTO: ga. Angelica Podoš in ga. Mojca Čušin

XMAS TIME FOR TEA ali BOŽIČNI ČAS ZA ČAJ

Božično čajno drevo, na katerem so simbolično visele iz raznobarvnega papirja izdelane in lično okrašene skodelice, v katerih se je skrivala čajna vrečka presenečenja, namesto sladkorja pa zvitek iz papirja s spodbudno mislijo, je bilo postavljeno kot radoživi pridih prazničnosti. Kdor je želel, si je izbral svojo skodelico, si iz priložene čajne vrečke pripravil čaj in se med srkanjem napitka prepustil razmišljanju o prebrani misli.

Z božičnim čajnim drevesom smo se najprej želeli zahvaliti vsem sodelavcem in še posebej tistim, ki so se pridružili projektu ‘Time for Tea’ oz. ‘Kakšna naj bo moja domovina’ ter jim zaželeti mirno in zadovoljno novo leto; hkrati pa za hip ustaviti korak vsakogar, ki je vstopil v zbornico, in v njem ob pogledu na pisane skodelice, ki so visele na suhi drevesni veji, sprožiti radovednost, zanimanje, občudovanje, navdušenje, veselje, hvaležnost in še kaj.

Želeli bi si, da sproščujoče pitje čaja ne bi bilo enkratno dejanje, pač pa da bi si v zbornici večkrat privoščili podobno ‘akcijo’, s katero bi lahko onežili naše odnose, zato prilagamo recept za sproščujoči napitek:

  1. Izberi svojo skodelico.
  2. Vrečko s čajem namoči v vročo vodo.
  3. Dodaj žličko dobre misli.
  4. Prepusti se užitku in pozabi na vse skrbi.

Vse bralce tega članka vabimo, da se nam pridružijo v svojem okolju in se sami prepričajo, ali takšna dejanja obrodijo okusne sadove.

Čim bolj mirno in zadovoljno leto 2018 vam želi ekipa projekta ‘Time for Tea’ in ‘Kakšna naj bo moja domovina’

BESEDILO in FOTO: ga. Urška Willewaldt

PROJEKT TIME FOR TEA ALI ČAS JE ZA ČAJ

Čaj ni samo napitek, ki sredi poletne vročine obogaten z ledenimi kockami prijetno ohladi pregreto telo, v mrzlih zimskih dneh pa ogreje naše premrle ude ali ublaži bolečino v grlu. Ob pitju čaja ljudje za hipec ustavimo svoj korak in si vzamemo čas za sprostitev v blagodejni samoti ali za druženje in klepet – pa naj bo o vremenu ali zdravju, o šoli ali prijateljih, o prvi zaljubljenosti ali družini, o uspehih ali razočaranjih, o željah za prihodnost in vsakdanjih izzivih življenja, o sprejetosti in sprejemanju drugačnosti ali o zavračanju vsega, kar nam je tuje, o pomanjkanju vrednot ali o boju za preživetje v času in družbi, v kateri živimo.

Že res, da je Zemlja ena velika vas, a njeni prebivalci smo si med seboj vedno večji tujci. Društvo Momentum World s sedežem v britanski prestolnici je prišlo na idejo, da današnji trenutek potrebuje dramilo vseh, ki živimo, delamo in smo delček globalnega sveta. Zato so na skodelico čaja povabili predstavnike vseh evropskih držav, med njimi tudi Slovenijo.

Sredi avgustovske vročine je v Londonu potekal izobraževalni seminar ‘Time for tea’. Vabilu smo se odzvali učitelji, socialni delavci in prostovoljci, ki na različne načine vstopamo med mlade in jim poleg novega znanja skušamo posredovati tudi vrednote, ki našemu planetu pomagajo, da se kljub vsem vulkanskim izbruhom, nevihtam, požarom in poplavam vrti v pravi smeri. Temeljno vprašanje, ki muči vsakogar, ki razmišlja o družbi in prihodnosti, se glasi: Kakšen naj bo človek 21. stoletja, da naš dom ne bo skrenil s tirnic preživetja?

Odgovorov je bilo nešteto, a jih vse lahko strnemo v eno samo besedo: ČLOVEČNOST –  to je tista lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti.

Na naši šoli tako že od septembra potekajo različne delavnice na to temo in delavnice, povezane s čajem kot napitkom, ki krepi naše zdravje, pomirja in vabi zbrane k radoživemu klepetu ali globoki razpravi. Učenci od prvega do devetega razreda se skupaj z razredničarkami, učitelji posameznih predmetov in drugimi delavci šole sprašujejo o tem, kakšna naj bo naša domovina, o svojem videnju današnjega dne in prihodnosti, o srčnosti družbe, o pasteh sodobne tehnologije, o teminah potrošništva, o hladnosti individualizma in o vsem tistem, kar po njihovem mnenju spreminja pravo podobo sveta. Svoje misli upodabljajo v slikah, drugih praktičnih izdelkih in besedah.

Skupina učencev predmetne stopnje pa bo stopila še korak dlje. V delavnicah bo razmišljala in razpravljala o tem, kako izzvati našo družbo in kako jo nagovoriti k temu, da bo človečnost sprejela za svoje temeljno poslanstvo. Sestavila bo izzivalna vprašanja in oblikovala izdelek, ki bo najbolj verno predstavljal zaključke njenih delavnic. Nato se bo na skodelico čaja povabila k vidnemu predstavniku naše države – k človeku torej, ki zanjo predstavlja moralno vrednoto in za katero je prepričana, da bo dojel bistvo njenega poslanstva in ga posredoval širše v javnost. Učenci in mentorice si želimo, da bi s svojim projektom nagovorili čisto vsakega prebivalca naše domovine, ki se je prav tako ujela v mreže hladnih odnosov in izgubila pravo smer na poti proti sončni prihodnosti

Kako torej onežiti naš svet? Kaj lahko kot posameznik/ca naredim za to, da bo kljub dežju v meni in mojih bližnjih vsak dan sijalo sonce? Kako na svoj obraz in obraz vseh prebivalcev naše oble pričarati nasmeh zadovoljstva in sreče? Začeti je treba takoj in zdaj! Čas beži hitreje, kot se nam zdi. Začeti že, a pri kom? Odgovor je kot na dlani – pri sebi. Ko bom namreč jaz spremenila svoj pogled na svet, ko bo moj obraz ves čas ljubeznivo nasmejan in ko bom dan za dnem prijazno stopala po svoji okolici, takrat se bodo začele odstranjevati vse ovire. Sem pripravljena sprejeti ta izziv? Si ga pripravljen/a sprejeti TI?

BESEDILO: ga. Urška Willewaldt, na OŠ Toneta Čufarja vodja mednarodnega projekta ‘Time for Tea’ društva Momentum World iz Združenega kraljestva in koordinatorica vseslovenskega projekta ‘Kakšna naj bo naša domovina?’ društva Jasa

POKLICNI SEJEM – Kam v srednjo šolo?

Tudi letos smo na naši šoli gostili predstavnike različnih slovenskih in tudi avstrijskih srednjih šol.

Devetošolce iz bivše jesniške občine so na t. i. poklicnem sejmu seznanili z vpisnimi pogoji v srednje šole, jim predstavili programe, se pohvalili s preteklimi uspehi ipd.

Med srednješolci je bilo precej dijakov, ki so obiskovali našo šolo. Z veseljem so se vrnili, sicer v drugi vlogi, in opisali srednješolski program, ki ga obiskujejo.

Tako se bodo učenci lažje odločili, na kateri šoli nadaljevati izobraževanje.

BESEDILO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: ga. Angelica Podoš in ga. Mateja Cuznar Zadnik

DRUŽENJE S STARIMI STARŠI

Po dogovoru z razredničarko Majo Kamenščak in nadomestno razredničarko Bojano Osenk Martinjak smo učenci 7. razreda pripravili prednovoletno druženje s starimi starši. Le-to je potekalo 18. decembra 2017 ob 15. uri v matični učilnici 7. c. Učenci smo gostom pripravili voščilnice in majhna darilca. Na srečanju smo jim postregli pecivo in čaj.

Uživali smo v pogovoru in ob prijetni božični glasbi. Tudi stari starši so uživali z nami in bili nad dogodkom prijetno presenečeni. Čas je zelo hitro minil in že smo se morali posloviti. Upamo, da se bo drugo leto takšnega srečanja udeležilo še več starih staršev.

BESEDILO: Igor Mladenović, 7. c

FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak

POLEPŠALI SMO ŠOLSKI KOTIČEK

Podjetje Merkur je za vse slovenske osnovne šole razpisalo natečaj »Zavihajmo rokave – za lepšo šolo«, katerega namen je bil z učenci polepšati šolo. Oddelek podaljšanega bivanja 3. b, 3. c, 4. in 5. razreda je predstavil svojo idejo in bil poleg še 14-ih drugih šol pozvan k sodelovanju.

Na naši šoli je bil spremembe potreben predvsem kotiček v atriju med hodnikoma na višji stopnji. Krepko smo zavihali rokave in se lotili dela. Vse je bilo potrebno najprej izprazniti, očistiti in zaščititi. Delo smo si porazdelili. Nekateri so zamenjali zemljo v vazah in zasadili rastline, drugi so brusili korita za rože, tretji so barvali.

Vsi so želeli barvati starinsko kolo, ki služi kot okras in opora košaram, v katere smo zasadili zelišča.

Na koncu smo naredili še nekaj metuljev iz gline ter jih skupaj s ptičjo hišico pobarvali.

Delo je potekalo vsakodnevno kar dva meseca, saj smo želeli izkoristiti odlično sončno in toplo vreme. Pri delu smo se naučili nekaj vrtnarskih, pleskarskih veščin, oz. kako se drži čopič. Naučili pa smo se tudi med seboj sodelovati, si pomagati ter biti potrpežljivi in vztrajni.

Projekt boste lahko  v celoti spremljali na spletni strani http://www.zalepsosolo.si.

BESEDILO in FOTO: ga. Zehra Biščević

ZABAVNE NOVOLETNE DELAVNICE

Prejšnji teden je šolska svetovalna služba organizirala novoletne delavnice za vse učence s posebnimi potrebami na naši šoli. Učenci so izdelovali novoletne voščilnice, darilne škatlice, najbolj pa jih je navdušila izdelava zimskih pingvinov! Več si lahko ogledate v slikah.

BESEDILO in FOTO: ga. Monika Kalman

Hokejist Dejan Varl: “Učiš se iz napak, vsaka izkušnja je pomembna, saj tako postajaš boljši!”

Konec novembra nas je obiskal gospod Dejan Varl, jeseniški hokejist in trener. Prijazno se je odzval povabilu učiteljice Bojane Osenk Martinjak in nam opisal svojo kariero.

Dejan Varl se je rodil 3. julija 1973 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Plavžu, kjer je imel veliko prijateljev. Igrali so košarko, nogomet,  plezali po drevju in se zabavali. Pravi, da ima na svojo mladost zelo lepe spomine.

Hokejske tekme je začel obiskovati že zelo zgodaj, saj ga je oče vzel s seboj skoraj na vsako tekmo. Tako se je navdušil za hokej in s šestimi leti začel obiskovati hokejsko šolo. A je ni dolgo obiskoval. Treningi so bili na sporedu ob 6. uri zjutraj in oče mu je dejal, da se tega ne bo šel več. Tako je naneslo, da je začel igrati namizni tenis. Hokej je do desetega leta pustil ob strani, nato pa se je ponovno vrnil na led.

Kot šolar je obiskoval Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice in bil do 5.  razreda odličen in marljiv učenec, potem pa … Prve simpatije so mu zmešale glavo, ocene so začele pešati in spet je nastopil oče. Rekel mu, da če ne bo priden v šoli, lahko kar pozabi na hokej.

Ko se je odločal za srednjo šolo, je bila pomembna le ena stvar, in sicer da bo lahko nemoteno igral hokej. Mama mu je svetovala komercialno šolo v Kranju, kamor je hodila prijateljičina hči, smučarka. Na informativni dan ni mogel iti, ker si je na smučanju poškodoval nogo, zato je tja šel kar oče sam. Ko je prišel domov, mu je rekel, da na to šolo ne bo hodil, da je preveč ‘kavbojska’. Zato se je vpisal na jeseniško strojno šolo. V  prvem letniku pa je skoraj obupal, saj je  bilo hokejskih obveznosti vedno več in kar naenkrat se je v redovalnici znašlo pet “cvekov”. “Hotel sem se prepisati na zdravstveno šolo, a sem na koncu vseeno ostal na strojni in jo z rahlim zamikom pozneje tudi končal,” je dejal Dejan, ki je najbolj užival na urah zgodovine in geografije. “Vedno sem govoril, da bi šel zgodovino tudi študirat, a se mi je politična snov, ki je prišla na vrsto po obdobju Kraljevine, tako zamerila, da sem to misel opustil.”
V sklopu šolanja na strojni šoli je izkusil tudi delo v tovarni in takoj je vedel, da tam nikoli ne bo delal. Spoznal je, da mora delati nekaj dinamičnega. Že v rosnih dvajsetih je točno vedel, kaj ga čaka po koncu aktivne kariere − trenersko delo.

Svojo profesionalno pot je začel pri domačem klubu HK Acroni Jesenice v sezoni 1990/1991 kot centralni napadalec, nato pa je igral kot branilec. V sezoni 1999/2000 sta s Petrom Rožičem (soigralcem) prestopila v klub Phoenix Mustangs severnoameriške lige WCHL, kar je bila zanj posebna izkušnja. Mesto leži na robu puščave, ljudje se ves čas preseljujejo, božič in novo leto je preživel v kratkih hlačah, za novoletno jelko pa je okrasil kaktus. Tam se je veliko naučil, od kuhanja, pranja, likanja … Naslednje  leto se je vrnil in ostal zvest jeseniškem klubu, s katerim je v osemnajstih sezonah osvojil sedem naslovov državnega prvaka, več let je bil tudi kapetan.

Za jugoslovansko mladinsko reprezentanco je nastopil na dveh evropskih in enem svetovnem mladinskem prvenstvu. Za slovensko člansko reprezentanco pa je nastopil na sedmih svetovnih prvenstvih, med letoma 1995 in 1997 ter 2005 in 2008.

Po koncu sezone 2008/2009 se je upokojil, 16. avgusta 2009 je odigral poslovilno tekmo na prijateljski tekmi proti beljaškemu klubu VSV EC v Podmežakli. Varl je ostal v klubu kot pomočnik trenerja.

Danes je trener U20 (igralci stari od 18 do 20 let).

V svoji karieri je obiskal veliko sveta, od ZDA, Kanade, evropskih držav, vse do Rusije. Dejan pravi, da smo lahko ponosni na svojo prelepo Slovenijo in da premalo cenimo to, kar nam naša domovina nudi.

Oprema hokejista je kar obsežna. Tehta približno 2 kg, ko pa je igralec uigran in preznojen, je teža tudi do 5 kg. Dres sestavljajo kratke hlače, majica, pajkice, ščitniki. Čez nožne ščitnike oblečejo »štucne« in široke hlače. Ščitniki so tudi ramenski in komolčni, ki jih pokrijejo z dresom. Sledi čelada z vezirjem (mladi imajo obvezno mrežico), vratni ščitniki (slinček), guma za zobe, drsalke in palica. Zadaj in ob strani hokejist nima zaščite.

Na koncu  pa nas je spodbudil in dodal: »Vsak šport terja celega človeka. Prostega časa je malo. Treniraš s srcem, zaradi svoje lastne želje, lastnega prepričanja. Učiš se iz napak, vsaka izkušnja je pomembna, saj tako postajaš boljši!«

BESEDILO in FOTO: Hana, Kaja, Živa, Ervina, Melisa, Hana – učenke izbirnega predmeta etnologija in ga. Bojana Osenk Martinjak

JESENSKI MESECI V NAŠI KNJIŽNICI

Na poti v knjižnico nas pozdravi zeleni otoček. Pogled skozenj nas opozori na dogajanje v knjižnici.

Letos praznujemo 100. obletnico izida 1. izvirne slovenske slikanice Martin Krpan. Leta 1858 je Fran Levstik napisal povest Martin Krpan, prvo pomembnejše delo slovenske pripovedne proze. Z ilustracijami Hinka Smrekarja je prvič izšel 59 let kasneje, leta 1917, in velja za prvo izvirno slovensko slikanico.

Pripravili smo tudi razstavo najlepših slovenskih slikanic. Na razstavnem panoju je dobilo mesto le nekaj slovenskih  slikanic, po katerih učenci pogosto segajo. To so slikanice, ki burijo otrokovo domišljijo, bogatijo njegov besedni zaklad, ga tolažijo in vzgajajo, širijo mu obzoje in še marsikaj. Pozornost vzbudijo tudi  z estetsko ilustracijo.

Na hodniku pred učilnicami slovenščine je tudi letos nastala razstava o Čufarju. Učenci so zbrali življenjepisne podatke o njem in njegova dela. Predstavili so ga na plakatih in v oddaji  šolskega radia. Tudi učenci pri likovnem pouku so se izkazali z risanjem njegovega portreta. Ustvarjali so z barvnimi kredami in svinčnikom.

BESEDILO in FOTO: ga. Marjetka Noč