Pika je živela v vili Čira čara. Ni imela mame ne očeta. Njena mama je umrla, ampak Pika verjame, da gleda na njo skozi špranjo v oblakih. Njen oče je padel v morje, ampak Pika ne verjame, da je utonil, temveč misli, da ga je naplavilo na obalo in je postal zamorski kralj.
Dan se je lepo začel. Z gospodom Fickom sva pekla piškote. Ko sem pritiskala srčke v testo, sta pozvonila Tomaž in Anica. Rekla sem jima, naj sedeta na omaro. Ko sem bila gotova, je Tomaž vprašal, kaj bomo danes počeli. Rekla sem, da jaz že ne bom lenarila, saj sem raziskovalka. Tomaž in Anica nista vedela, kdo je raziskovalec. Povedala sem jima, da raziskovalci iščejo stvari, od kep zlata do mrtvih podgan. Tudi Tomaž in Anica sta hotela biti raziskovalca. Ko smo raziskovali, sem kdaj pa kdaj mislila, da sem videla kepo zlata. Razočarana sem ugotovila, da je ni tam. Nato pa sem pred neko vilo videla gospoda, ki je ležal na tleh in spal. In jaz vem, da kar je na tleh, lahko poberemo. A Tomaž in Anica se nista strinjala z mano. Na gospoda sem hitro pozabila, saj sem našla pločevinasto škatlo, Tomaža in Anico pa je zanimalo, za kaj jo lahko uporabimo. Spet sem vzkliknila, saj sem našla tulec. Malo kasneje pa smo naleteli na pretepače, ki so pretepali Aničinega in Tomaževega prijatelja Vilka. Pritisnili so ga na ograjo in ga začeli pretepati in boksati. Odločila sem se pretepače obesiti na drevo. Ko smo se vračali proti domu, sem rekla Tomažu, naj seže v star štor. Ven je potegnil beležko z usnjenimi platnicami. Anica je tudi segla v štor in potegnila ven koralno ogrlico. Bila je prepričana, da sem jaz nastavila darili.
Nekega lepega popoldneva sem povabila Tomaža in Anico na kavo in piškote. Ko sta prišla, sem ju odpeljala na verando, saj je bilo tam sončno in lepo. Gospod Ficko je plezal po ograji in konj je sem ter tja pomolil z verande svojo glavo, da bi dobil piškot. “Kako je lepo živeti,” sem rekla in stegnila noge, kolikor sem jih lahko. Ravno tedaj pa sta stopila skozi vrtna vrata dva policista. Vprašala sta me, ali sem jaz tista deklica, ki se je vselila v vilo Čira čara. “Narobe, jaz sem čisto majhna teta, ki živi v 3. nadstropju.” To sem rekla zato, ker sem se hotela pošaliti z njima. Rekla sta, da bom dobila prostor v otroškem zavetišču. “Saj jaz že imam otroško zavetišče,” sem rekla. “Kaj praviš?,” me je vprašal policist. “Mar je to že urejeno? Kje pa je to zavetišče?,” me je vprašal drugi. “Tule,” sem mu ponosno odgovorila. “Jaz sem otrok in tu je moje zavetišce. Tudi prostor imam tu, ogromno prostora,” sem dodala. “Dragi otrok, ” je pričel policist, ,,ti tega ne razumeš, iti moraš v pravo otroško zavetišče in dobiti nekoga, ki bo skrbel zate.” “Ali bi lahko v otroškem zavetišču imela konja?” sem ga hitro vprašala. “Ne, seveda ne,” mi je odgovoril policist. “To sem si mislila,” sem čemrno odgovorila. “Kaj pa opico? ” sem nadaljevala. “Seveda ne! To moraš vendar razumeti. Mhm, toda ali ne razumeš, da moraš hoditi v šolo?” mi je osorno rekel policist. “Zakaj bi morala hoditi v šolo?” sem ga vprašala. “Da se boš naučila poštevanke” mi je odgovoril policist. “Dobrih devet let sem zdržala brez poštevanke, bom pa še naprej zdržala brez nje,” sem mu rekla in odšla.
Danes sem začela hoditi v šolo zaradi novoletnih počitnic. Odjezdila sem v šolo in butnila v vrata razreda. Učiteljica me je vprašala, koliko je sedem in pet. Odgovorila sem ji, da je to približno 66. Učiteljica je rekla, da se motim. Potem je razdelila liste za risanje. Ko sem porisala ves papir, sem začela risati po tleh. Vsi učenci so me vprašali, zakaj rišem po tleh. Odgovorila sem, da nimam dovolj papirja za risanje mojega konja. Učiteljica se je hotela pogovoriti z mano zaradi mojega obnašanja. Dala sem ji zlato uro, da bi se ji oddolžila. Učiteljica ni hotela vzeti te dragocenosti. Rekla sem ji, naj zlato uro obdrži, če jutri ne bom prišla v šolo. Odšla sem na dvorišče. Vsi otroci so se prerivali, da bi pogledali, kako odhajam domov.
Lovro Brulc Koblar, 2. č
