Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lea Jokić

KO BOM VELIK, BOM GASILEC

V petek, 6. 5. 2016, so se učenci 1. razreda naše šole odpravili v gasilski dom na Jesenicah. Otroci so se ogleda zelo veselili.

IMG_2287

V gasilskem domu jih je sprejel prijazen gasilec Anže. Pokazal jim je gasilsko opremo in razložil, kako in čemu jo uporabljajo. Ogledali so si  rešilni avto in pripomočke v njem.

IMG_2335

Odpeljal jih je pogledat tudi gasilski avto. Otroci so bili navdušeni nad gasilsko opremo. Lahko so celo preskusili vodno cev in gasili s peno. Za nagrado, ker so bili otroci zelo pridni,  pa jih je gospod Anže dvignil z gasilsko lestvijo visoko v zrak. Po dvigu pa so polni znanja in veselja z nasmehom odšli nazaj v šolo.

BESEDILO IN FOTO: Lea Jokić in Šejla Bešić, 8. a

RAZVIJAMO PESNIŠKO ŽILICO

V sklopu projekta Slovenija ima srce – Jesenice imajo srce, ki smo ga na naši šoli obeležili s proslavo in podelitvijo knjig Nežno srce, smo učenke 8. a razreda dobile navdih za naslednjo pesem:

 

NAVDIH

Navdih je kot prepih,
pride in gre, kadar ne sme.
Vsak od nas ga kdaj dobi,
nikoli z nami ne zaspi.
V glavi nikoli ne ostane,
vedno te neka druga stvar prevzame.
Ampak navdih je ena stvar, ki iz naših misli pride na našo dlan.
Lep je ta svet,
želim si živet,
v veselje objet.

 

BESEDILO: Lea Jokić in Tamara Brkić, 8. a

PREŠERNO V GLEDALIŠČE

V torek, 2. 1. 2016, smo si učenci od 6. do 9. razreda v Linhartovi dvorani v Radovljici ogledali gledališko predstavo Od tišine do glasbe v počastitev slovenskega kulturnega praznika.

IMG_1612 (2)

Predstava je glasbeno-gledališka monokomedija, ki jo je ustvaril Jure Ivanušič. V predstavi skuša na zabaven način odpraviti predsodke o klasični glasbi in se s pomočjo anekdot sprehodi skozi zgodovino glasbe.

ivanusic

Vir: blog.ognjisce.si

Jure Ivanušič je odličen dramski igralec in pianist, o čemer smo se lahko prepričali prav na torkovi predstavi. Po približno eni uri smeha in zabave smo se dobre volje in kulturno razpoloženi odpravili iz starega Linhartovega mesta.

BESEDILO: Lea Jokić in Šejla Bešić, 8. a

FOTO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

S PESMIJO KLIČEMO ZIMO

Zima je bela,

zima je lepa,

zima je zlata,

kakor kravata.

 

Pred zimo listje odpade

in neto sneg zapade.

Otroci se v snegu igrajo

in se zraven sladkajo.

Gloria Struna, 4. a

 

Ko prvič se na tla spustijo,

svet lepši naredijo.

To so drobne, ljubke čisto bele,

ki vedno z zimo so prispele.

 

Za otroke zima je veselje,

ker si kepe naredijo

in z njimi zabavo priredijo.

Naja Reškovac, 4. a

 

Sneg pada,

vse je belo,

ceste  in hiše,

zaledenele so.

 

Le padajte, bele snežinke,

da cesta bolj bela bo

in po snegu hoditi

ne bo mi težko.

Žan Frelih in Nik Komic, 4. a

 

Z oblakov se spustijo,

na Zemljo k nam

in pričarajo nasmeh vsem nam.

 

Mične gospodične

čajanko imajo,

lesketajo se

in nenehno klepetajo.

 

Tako zabavajo

se še nekaj dni,

a ko sonce posije,

se sneg stali.

Enej Otović, 4. a

 

Ko snežinke padajo

na tla,

svet polepšajo do dna.

 

Snežinke so imele ples

in prižgale so kres.

 

Ko otroci na igrišče pridrvijo,

si kepe naredijo

in zabavo priredijo.

Tara Railić, 4. a

 

Šolsko tekmovanje iz pravopisa

Učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo in vzgoja za medije – tisk smo se skupaj z učiteljicami slovenščine dogovorili o izvedbi šolskega tekmovanja iz pravopisa. Učence 7-ih in 8-ih razredov smo po objavi povabili na tekmovanje, ki smo ga izvedli v ponedeljek, 18. 5. 2015, 5. šolsko uro. Na tekmovanju je sodelovalo 21 učencev. Učiteljica Mateja Cuznar Zadnik je brala narek, mi pa smo hiteli s pravilnim zapisovanjem besed. No, nekateri so bili na tekmovanju bolj uspešni, drugi manj. A pomembno je, da smo se tekmovanja udeležili in se preskusili v zapisovanju bolj zahtevnih besedil.

Med učenci 8-ih razredov sta največ znanja s področja slovenskega pravopisa pokazala Doris Mitrić in Stefan Mitrić, oba učenca 8. a razreda, med sedmošolci pa je narek z najmanj napakami zapisal Timotej Mlakar iz 7. b. Čestitamo! Vsi trije učenci bodo ob koncu šolskega leta prejeli nagrade. Vsem nastopajočim učencem se zahvaljujemo za sodelovanje in jih vabimo, da se nam pridružijo tudi naslednje leto.

Besedilo: učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo in vzgoja za medije -tisk ter učiteljice slovenščine

 

Pikin dnevnik (zapisal Lovro)

Pika je živela v vili Čira čara. Ni imela mame ne očeta. Njena mama je umrla, ampak Pika verjame, da gleda na njo skozi špranjo v oblakih. Njen oče je padel v morje, ampak Pika ne verjame, da je utonil, temveč misli, da ga je naplavilo na obalo in je postal zamorski kralj.

Dan se je lepo začel. Z gospodom Fickom sva pekla piškote. Ko sem pritiskala srčke v testo, sta pozvonila Tomaž in Anica. Rekla sem jima, naj sedeta na omaro. Ko sem bila gotova, je Tomaž vprašal, kaj bomo danes počeli. Rekla sem, da jaz že ne bom lenarila, saj sem raziskovalka. Tomaž in Anica nista vedela, kdo je raziskovalec. Povedala sem jima, da raziskovalci iščejo stvari, od kep zlata do mrtvih podgan. Tudi Tomaž in Anica sta hotela biti raziskovalca. Ko smo raziskovali, sem kdaj pa kdaj mislila, da sem videla kepo zlata. Razočarana sem ugotovila, da je ni tam. Nato pa sem pred neko vilo videla gospoda, ki je ležal na tleh in spal. In jaz vem, da kar je na tleh, lahko poberemo. A Tomaž in Anica se nista strinjala z mano. Na gospoda sem hitro pozabila, saj sem našla pločevinasto škatlo, Tomaža in Anico pa je zanimalo, za kaj jo lahko uporabimo. Spet sem vzkliknila, saj sem našla tulec. Malo kasneje pa smo naleteli na pretepače, ki so pretepali Aničinega in Tomaževega prijatelja Vilka. Pritisnili so ga na ograjo in ga začeli pretepati in boksati. Odločila sem se pretepače obesiti na drevo. Ko smo se vračali proti domu, sem rekla Tomažu, naj seže v star štor. Ven je potegnil beležko z usnjenimi platnicami. Anica je tudi segla v štor in potegnila ven koralno ogrlico. Bila je prepričana, da sem jaz nastavila darili.

Nekega lepega popoldneva sem povabila Tomaža in Anico na kavo in piškote. Ko sta prišla, sem ju odpeljala na verando, saj je bilo tam sončno in lepo. Gospod Ficko je plezal po ograji in konj je sem ter tja pomolil z verande svojo glavo, da bi dobil piškot. “Kako je lepo živeti,” sem rekla in stegnila noge, kolikor sem jih lahko. Ravno tedaj pa sta stopila skozi vrtna vrata dva policista. Vprašala sta me, ali sem jaz tista deklica, ki se je vselila v vilo Čira čara. “Narobe, jaz sem čisto majhna teta, ki živi v 3. nadstropju.” To sem rekla zato, ker sem se hotela pošaliti z njima. Rekla sta, da bom dobila prostor v otroškem zavetišču. “Saj jaz že imam otroško zavetišče,” sem rekla. “Kaj  praviš?,” me je vprašal policist.  “Mar je to že urejeno? Kje pa je to zavetišče?,” me je vprašal  drugi. “Tule,” sem mu ponosno odgovorila. “Jaz sem otrok in tu je moje zavetišce. Tudi prostor imam tu, ogromno prostora,” sem dodala. “Dragi otrok, ” je pričel policist, ,,ti tega ne razumeš, iti moraš v pravo otroško zavetišče in dobiti nekoga, ki bo skrbel zate.” “Ali bi lahko v otroškem zavetišču imela konja?” sem ga hitro vprašala. “Ne, seveda ne,” mi je odgovoril policist. “To sem si mislila,” sem čemrno odgovorila.  “Kaj pa opico? ” sem nadaljevala. “Seveda ne! To moraš vendar razumeti. Mhm, toda ali ne razumeš, da moraš hoditi v šolo?” mi je osorno rekel policist. “Zakaj bi morala hoditi v šolo?” sem ga vprašala. “Da se boš naučila poštevanke” mi je odgovoril policist. “Dobrih devet let sem zdržala brez poštevanke, bom pa še naprej zdržala brez nje,” sem mu rekla in odšla.

Danes sem začela hoditi v šolo zaradi novoletnih počitnic. Odjezdila sem v šolo in butnila v vrata razreda. Učiteljica me je vprašala, koliko je sedem in pet. Odgovorila sem ji, da je to približno 66. Učiteljica je rekla, da se motim. Potem je razdelila liste za risanje. Ko sem porisala ves papir, sem začela risati po tleh. Vsi učenci so me vprašali, zakaj rišem po tleh. Odgovorila sem, da nimam dovolj papirja za risanje mojega konja. Učiteljica se je hotela pogovoriti z mano zaradi mojega obnašanja. Dala sem ji zlato uro, da bi se ji oddolžila. Učiteljica ni hotela vzeti te dragocenosti. Rekla sem ji, naj zlato uro obdrži, če jutri ne bom prišla v šolo. Odšla sem na dvorišče. Vsi otroci so se prerivali, da bi pogledali, kako odhajam domov.

Lovro Brulc Koblar, 2. č

Smučanje me je navdušilo

                                                                                                                                                                  Prejšnji teden smo preživli v Planici, saj smo imeli šolo v naravi. Ves teden smo se imeli lepo, a meni je bilo najbolj všeč smučanje. Že prvi dan, takoj po kosilu, smo se odpravili na smučišče. Razporedili smo se v skupine. Ker do takrat nisem veliko smučala, sem se malo bala, kako mi bo šlo. Moja učitelja Uroš in Miha sta me hitro naučila osnov smučanja, tako da sem se že drugi dan peljala z vlečnico. Po smučišču smo se spuščali v vrsti za učiteljem.   Jaz sem zelo uživala. Nekajkrat sem tudi padla, a ni bilo nič hudega. Zadnji dan smo tekmovali v veleslalomu in bilo je zelo zabavno. Ker sem v šoli v naravi spoznala, da smučanje ni nič strašnega, bom šla v prihodnje smučat tudi z mamico, atijem in s sestrico. Upam, da se bo to čim prej zgodilo.

Ema Čatak, 4. a