Vrabec in vrabčevka
Nekoč je živel vrabec, a to ni bil navaden vrabec. Bil je čisto sam, brez prijateljev. Potem je odšel na sprehod. Hodil je in hodil, dokler ni na drevesu zagledal prelepe vrabčevke. Zaljubil se je vanjo. Ko ga je tudi ona zagledala, sta kmalu postala mlad par. Čez tri tedne pa se je zgodil največji čudež v celem gozdu. Izvalili so se trije ptički – Tomaž, Tom in Jaka! Tudi Jaka je dolgo iskal prijatelja. Sam pri sebi si je rekel, da je tega dovolj. »Tudi če bom hodil tri leta, si bom našel prijatelja!« In točno tako se je tudi zgodilo. Dobil je prijatelja Mika. Najprej sta šla na igrišče, nato pa na zabavo v pižamah za ptice. Nekega dne pa je prišlo do prepira in ponovno je ta naš Jaka ostal brez prijatelja. A se mu je posvetila ideja in se šel Miku opravičit. Trkal je na vrata njegovega doma, a ne duha ne sluha … Objokan z žalostnim obrazom je odšel domov. Mami vrabčevki je rekel: »Mami, lačen sem, a hrane imamo zelo malo.« Mama mu je odgovorila: »Če hočeš, pojdi k teti Anji po kakšen kozarec črvov.« »Prav, mami,« ji je odvrnil. Odšel je in pred očmi zagledal Mika. Rekel mu je: »Hej, danes sem pri vas trkal vsaj petnajst minut, a nikogar ni bilo.« Mik pa mu je odvrnil: »Ja, odšli smo k babici Matildi.« Jaka pa mu je rekel: »No, zdaj pa moram pohiteti, ker doma nimamo prav veliko hrane, zato grem k teti Anji po črve. Adijo!« Ko je čez nekaj časa prišel k teti Anji, jo je lepo prosil za kozarec črvov. Dala mu jih je. Jaka se ji je vljudno zahvalil in odšel proti domu. Ko je prišel domov, je črve dal v skrinjo in povedal mami, da je dobil hrano. Lepo se mu je zahvalila in tako so za kosilo jedli kuhane črve.
Nekega pomladnega dne je cela družina odšla na velik piknik. Tam so jedli kuhane in pečene črve, črve v solati itd. Potem pa so Tom, Jaka in Tomaž zaslišali grmenje. Vsi v en glas so zakričali: »Grmi, grmi! Mami, oči, takoj moramo od tod!« Hitro so pobrali stvari in odšli. Ko so prišli do doma, se je ulil dež. Doma so vso pojedino dali v skrinjo in si rekli: »Kaj pa še lahko storimo, kot pa da čakamo in gledamo v steno?« Jaka se je domislil in spregovoril: »Idejo imam! Kaj če bi v moji sobi na tla položili odejo in se delali, kot da smo v naravi?« Točno to so tudi storili. Ko je bilo konec »doma narejenega piknika«, so odšli vsak po svoje. Najprej poglejmo, kaj je delal Jaka? »Hej, Tom in Tomaž, pridita sem! Kaj pa če bi ta piknik imeli vsako leto?« »Ja, prav imaš. Greva povedat še mamici in očku. Mami, oči! Jaka se je nečesa spomnil! Kaj če bi imeli takšen piknik kar vsako leto?« »Ja, to je res dobra ideja!« Tako so vsako leto imeli piknik in se do konca življenja tako zabavali.
BESEDILO: Tinkara in Zara, 3. b
