V sredo, 7. 3. 2018, nas je obiskal gospod Nejc Frank, slovenski smučarski skakalec in pomočnik trenerja A reprezentance. Prijazno se je odzval povabilu učiteljice ge. Bojane Osenk Martinjak in nam opisal svojo kariero.

Nejc Frank se je rodil 12. 5. 1987 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Blejski Dobravi. S prijatelji je preživel veliko časa v naravi, kjer so igrali nogomet, hokej, kasneje tudi računalniške igrice.

Obiskoval je Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice. Tam je zaposlena tudi njegova mama kot učiteljica razrednega pouka. Nato se je vpisal na Športno gimnazijo v Škofji Loki.

Za skoke ga je navdušil dedek in je pri 7. letih postal član kluba SSD Stol Žirovnica (obstaja še danes in ima veliko podmladka). V klubu je ostal 16 let.

Starši so mu ves čas stali ob strani in ga spodbujali, ga vozili na treninge in ga spremljali na tekme.

Delavnik je bil precej obsežen. Od ponedeljka do četrtka je potekalo takole: zjutraj v šolo (kar je bilo vedno na prvem mestu), kosilo v šoli, nato pa domov, kjer je najprej napisal domačo nalogo in se pripravil za pouk naslednji dan (učenje). Ob 16. uri so ga odpeljali na trening (ko je naredil izpit za motor, se je vozil sam). Trening je bil kondicijski in je trajal dobri dve uri.

Za vikend so sledile tekme, zato je včasih v šoli tudi manjkal. To so bile regionalne tekme v Planici, Kranju … Več je bil odsoten v srednji šoli, včasih tudi po 14 dni, zato je moral veliko šolskega dela nadoknaditi meseca aprila, ko so se tekme zaključile (skakalna sezona traja od 1. maja do 1. aprila).

Skakati je začel na 7-metrski skakalnici, tej je sladila 12 m, 20 m, 30 m, v OŠ že 50 m in 90 m, pri 14. letih 120 m, pri 18. letih pa te spustijo na velikanko, do katere pa moraš pristopiti s spoštovanjem, ne smeš biti preveč pogumen (tu ni treningov, le poskusni skoki in tekma).

Nejc je v svoji skakalni karieri žel veliko uspehov, saj je leta 2005 osvojil zlato medaljo na ekipni tekmi svetovnega mladinskega prvenstva v Rovaniemiju ter bronasto medaljo na posamični in zlato na ekipni tekmi na Univerzijadi v Innsbrucku. V svetovnem pokalu je nastopil 22. in 23. januarja 2005, ko je zasedel 43. in 40. mesto. V Celinskem pokalu je med letoma 2004 in 2008 enaindvajsetkrat osvojil točke. Najboljšo uvrstitev je dosegel 26. decembra 2004, ko je bil na tekmi v St. Moritzu sedmi. V prvo deseterico se je uvrstil še z osmim mestom 9. julija 2005 na tekmi v Velenju, devetim mestom 13. februarja 2005 na tekmi v Brotterodeju ter desetima mestoma 27. decembra 2004 v Engelbergu in 9. januarja 2005 v Planici.

Skakati je prenehal zaradi hudih poškodb hrbtenice. Precej časa je zato preživel v bolnišnici, kjer so mu predlagali operacijo ali zaključek kariere. Odločil se je, da konča kariero, kar je bila zelo težka odločitev, ker ima ta šport zelo rad. K sreči pa je zelo hitro zajadral v trenerske vode, ki so nadgradnja tega, kar je počel. Tega pa si je tudi vedno želel. Pri 23-letih ga je namreč v trenerski štab skakalne reprezentance povabil glavni trener Goran Janus.  Pod vodstvom Gorana Janusa se je v teh letih ogromno naučil. Med drugim tudi šivati, kar ni ravno moško opravilo, a je v smučarskih skokih izjemno pomembno, saj morajo biti dresi pravilno zašiti, da ne pride do morebitne diskvalifikacije.

“Sam sem se naučil šivati. Ko sem prišel v A ekipo, sem rekel, da si bom kupil šiviljski stroj in jim šival drese. Ker je bil stroj kovinski in sem ga težko prevažal po letalih, sem si kupil novega, ki nas zdaj vseskozi spremlja. Tudi fantje veliko pomagajo. Če je sedem skakalcev na tekmi in ima vsak po dva, tri drese, je to ogromno dela,” razlaga Nejc.

Razen »šivanja« ima še veliko drugih zadolžitev: treningi, nato pa vse do organizacije, prevozov, pregled nad financami, urejanje kart, prenočišča, sestanki …

Olimpijskih iger se je udeležil dvakrat kot trener, najprej leta 2014 v Sočiju, kjer je Peter Prevc osvojil srebrno in bronasto medaljo, in letos, 2018  v Pjongčangu.

Pravega dopusta v zadnjih letih sploh ni imel, saj je nenehno skupaj s fanti. So kot velika družina. Konec sezone je po tekmovanju v Planici, potem pa ponovno začnejo trenirati že sredi aprila. Poleti je tako časa za počitek in sprostitev malo. S fanti skupaj preživijo več kot 300 dni na leto. Vsak dan je trening od tri do štiri ure, ne glede na vreme ali letni čas. Po treningu, ki je fizično naporen, pa sledijo še druge zadolžitve.

Kakšna je oprema skakalca? Skakalec nosi dres, ki je strogo predpisan (lahko je 3 cm večji od obsega telesa), pod dresom nosijo oprijeto majico s kratkimi rokavi in kratke oprijete hlače, dolge nogavice, rokavice, na glavi čelado in očala ter na nogah čevlje (lahko so le 1,5 cm daljši, višina je določena).

»Da postaneš vrhunski športnik, moraš biti marljiv, ubogljiv, redno moraš obiskovati treninge, šport moraš imeti rad, kar pa je najpomembnejše. Tu ni izgovorov. Seveda pa je tu pomemben tudi talent.«

BESEDILO: ga. Bojana Osenk Martinjak

FOTO: ga. Bojana Osenk Martinjak in osebni arhiv g. Nejca Franka