TUDI NAJMLAJŠI POLNI RAČUNALNIŠKEGA ZNANJA

Nekateri učenci 2. razreda so v letošnjem šolskem letu obiskovali interesno dejavnost računalništvo. S pomočjo posebnega računalniškega programa so se naučili, kako narediti čisto pravo risbico in jo nato vstaviti v neko besedilo. Pa si poglejmo, česa vsega so se v tako kratkem času uspeli naučiti. Bravo, pridni drugošolčki! Seveda pa ne smemo pozabiti pohvaliti tudi njihove učiteljice, ge. Darje Sitar.

Netopir brez kril

Nekoč je živel netopir brez kril. Srečal je odobasa, ki mu je bilo ime Zee, in njegove prijatelje z imeni Fus, Slick, Newt, Jeff, Pogo in Bubles. Začeli so se igrati z lubenicami. Lubenice so metali, jih jedli in rezali. Potem so šli v hišo igrat igrico stick war, nato pa so se šli vozit z avtom. (Žiga Razingar, 2. a)

Činč in Činča

Nekoč je kuža Činč pobegnil. Iskali smo ga in ga končno našli v tuji hiši. Stric ga je pripeljal. Činč je bil kaznovan. Činč  je šel do Činče in igrala sta se. Nato sta kužka dobila kost. Dobra je bila. Kmalu sta se šla lovit. Igrala sta se do noči. Naslednji dan po zajtrku   smo šli v Rovte. Brcali smo jima žogo. Lepo smo se imeli. Prišla je noč in šli smo spat. Zjutraj smo pojedli. Bilo je deževno. Jaz, Žan in Emma smo se dolgočasili. Svet je velik, ampak tako dolgočasen. Čakali smo in čakali, čakali, dokler nismo počakali in se spet igrali. Res smo se zabavali. Zjutraj smo ponovno iskali Činčka. Našli smo ga. (Lea Kelvišar, 2. a)

Opica pleza

Nekoč je živela opica, ki ji je bilo ime Opica. Najraje je plezala po drevesu. Nekoč je padla z drevesa in začela jokati. Potem je poklicala mamico. Mamica jo je vpraša, kaj je. Opica pa ji je odgovorila, da je padla z drevesa. Mama je želela, da gresta v hišo. (Nejc Jakopič, 2. a)

Kuža

Nekoč  je kuža šel  v  gozd. Videl  je luknjo in pokukal vanjo. Videl je pošast. Pošast je hotela pojesti  kužka. In kuža je klical na pomoč. Slišal ga je super maček. Rešil ga je. Maček in kuža sta  postala prijatelja. Šla sta po svetu. “Nekega dne boš tudi ti dobil  super moči, prijatelj,” reče maček. (Tara Stefanovska, 2. c)

Odbod Fuse kampira z  jezo

Nekoč je živel odbod Fuse. Šel je v kamp Kovačine z bikfutom. Nekoč mu je cunami odnesel žar in zvonila mu je budilka. Ko je opazil, da žara ni, je razbil vse, kar je videl. Potem je z bikfutom uničil še večje stvari.

Odbod  Fuse je že pozajtrkoval. Zdaj se sprehaja ob morju. (Nejc Petač, 2. a)

Šola dinozavrov

Začelo se je nekega lepega jutra, ko je dinozaver Piki dobil pismo za vpis v šolo dinozavrov. Piki je zaklical: “Glej, sosed, dobil sem pismo za vpis v šolo dinozavrov! “A res?” “Ja, čisto zares. Gor piše, da moramo znati seštevati, odštevati, brati in pisati. Ampak jaz ne znam brati in pisati,” je potožil Piki. “Pa se naučiva,” se pravi čas oglasi mama. Učila sta se in učila, a mu ni šlo. Ko sta se naučila, je Piki postal najboljši na šoli. (Luka Petković, 3. a)

   Hruška  in  jabolko

Nekoč sta v grmičku živela hruška in jabolko. Hruška visi na veji. Jabolko pa visi na drugem drevesu. Veliko se pogovarjata. Nekoč  sta se skotalila na zemljo, pujsek je pojedel hruško in jabolko. (Leonid Cvetanov, 2. a)

Izudin gra v Bosno z letalom

Nekoč je živel deček po imenu Izudin. Hotel je iti v Bosno z letalom, ampak ni imel dovolj denarja za letalsko karto. Nekega dne mu je nek človek dal toliko denarja, da je lahko kupil letalsko karto. In res je odletel z letalom v Bosno. In ko je priletel v Bosno z letalom, ga je tam počakal dedek. (Izudin Karović, 2. c)

Morska deklica Manca

Bila je morska deklica Manca. Hotela je iti iz vode, da bi lahko  videla ves svet in da bo lahko raziskala svet. Nekega dne je prišla  h kralju, ki je bil star 10000 let. Vprašala ga je, ali obstaja napoj.  Kralj je rekel, da ga ima. “Mi ga lahko daš?”  “Zakaj ga potrebuješ?” “Rada bi šla po svetu. Sanjala je, da je raziskala  svet. “Prav, samo  ne  predaleč.” “Ja.” Šla je na obalo. Tam se je  spremenila v človeka. Ker je bila tako lepa, je kmalu zatem dobila  fanta. Imela sta poroko. Na poroko je prišla čarovnica in je uničila vse. Uničili so jo in srečno sta živela do konca svojih dni. (Katarina Brečko, 2. a)