Devetošolci so se konec meseca septembra odpravili na literarno-geografsko ekskurzijo po Primorski. V zgodnjih jutranjih urah so se v spremstvu učiteljic odpravili proti prelazu Vršič, se ustavili v Trenti, nato pa pot nadaljevali proti Kobaridu. Tam so si ogledali Kostnico in Kobariški muzej. V Idriji so si ogledali rudnik živega srebra, nazadnje pa so se ustavili še v Cerknem in obiskali Bolnico Franjo.

Po končani ekskurziji so devetošolci pri pouku slovenščine pisali doživljajski spis. Med bolje ovrednotenimi spisi so učenci izbirnih predmetov šolsko novinarstvo in tisk izbrali nekaj odstavkov iz doživljajskih spisov in jih objavili na šolski spletni strani. Pa jim prisluhnimo:

Bilo je težko vstati tako zgodaj. Najprej smo se z avtobusom odpravili proti Vršiču. Zanimala me je podoba Ajdovske deklice, saj mi je legenda o njej zelo všeč. Govori o tem, kako je deklica nekemu dečku prerokovala, da bo postal lovec in da bo ustrelil zlatoroga. Ko pa so za to prerokbo slišale deklice, so jo preklele. Tako je deklica okamenela. (Saara Kerić, 9. a)

Potem smo se odpravili proti Kostnici v Kobaridu, kjer so hranjene kosti padlih vojakov. Vsak vojak je imel na sebi obesek z osebnimi podatki. Ko je padel in tega obeska ni imel pri sebi, je bil pokopan v skupen prostor, če pa je imel obesek, so ga označili in napisali, kaj je bil (npr. narednik, vojak …). (Iris Hatić, 9. b)

Obiskali smo Kobariški muzej. Od samega ogleda sprva nisem prav veliko pričakoval, a me je pozitivno presenetil. Ogledali smo si veliko maketo gorovja, nato pa se napotili proti Črni sobi. Že ime sobe mi je pognalo strah v kosti, ko pa smo vstopili, sem zagledal grozne podobe ranjencev 1. svetovne vojne. (Benjamin Hadžić, 9. a)

V rudniku mi je bilo najbolj všeč. Pred vstopom v rov, smo si ogledali film, nato pa so nas razdelili v skupine. Prejeli smo rudarska oblačila, manjkala ni niti čelada. Videti smo bili prav smešno. Ogled je bil zelo zanimiv. V rudniku je bilo tesno in vlažno. Izvedela sem, da bomo živeli pet sekund manj, saj smo bili v rudniku, kjer je bilo prisotno živo srebro. (Iris Hatić, 9. b)

Na poti do Bolnice Franje sem se spraševal, kako so ranjence prenašali v bolnico in iz nje, saj takrat še ni bilo poti, po kateri smo kasneje hodili mi. Vodič nam je povedal, da so uporabljali »vlečno dvigalo«. Ogledali smo si vse barake in videli postelje, kuhinjo, razne medicinske pripomočke … V eni od barak pa je bila miza, na kateri so operirali in rezali ude. Najhuje je bilo, ko je bolničarjem zmanjkalo anestetikov in takrat so morali človeka operirati, ko je bil pri polni zavesti. V tej sobi je preteklo veliko krvi, zato se tu nisem prav dolgo zadrževal, saj me je obdajal neprijeten občutek. (Stefan Mitrić, 9. a)

Pred šolo smo prispeli ob sedmi uri zvečer. Ekskurzija je bila zanimiva in z veseljem bi jo ponovila. Po ekskurziji smo bili izmučeni, a nič zato. Bilo je odlično in komaj čakam na fotografije, ki smo jih posneli ta dan. (Iris Hatić, 9. b)

Besedilo: Lea Jokić in Šejla Bešić, 8. a, in ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: ga. Mojca Čušin