KAMIŠIBAJ! Še niste slišali zanj? Pa mogoče veste, kdo je KAMIŠIBAJKAR, čemu se reče BUTAJ in čemu služijo HIOŠIGI?
Tudi učenci 4. b razreda smo septembra, ko je lepega dne učiteljica v razred prinesla čudno leseno škatlo, dve palčki in kupček zanimivih slik, debelo gledali. Na njeni mizi se je škatla v trenutku spremenila v gledališki oder. Tok-tok, sta naredili palčki, učiteljica je pričela pripovedovati zgodbo in na malem lesenem odru so slike ilustrirale dogajanje.
Pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture. Korenine kamišibaja pa izvirajo z Japonske. Kami v japonščini pomeni papir, šibaj pa gledališče. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru. Danes v našem razredu že vsi vemo, da se lesenemu namiznemu odru reče butaj, palčke, ki opozarjajo gledalce na začetek predstave, so hiošigi, kamišibajkar pa je tisti, ki zgodbo ustvari in uprizori.
Učenci 4. b se v okviru celoletnega projekta vsak četrtek srečujemo na ustvarjalni učni uri, med katero spoznavamo zgodovino kamišibaj gledališča, izbiramo pravljice ali ustvarjamo lastne zgodbe, o katerih se pogovarjamo, jih ilustriramo, ustvarjamo »kadre« in vadimo za nastop pred publiko … in morda nekoč tudi vas začaramo s pomirjajočimi zvoki hiošig in posebnim svetom kamišibaja. Najprej pa vas vabimo, da preberete dve naši pravljici, ki sta nastali med projektom.
|
ČAROBNI SVET
Pred davnimi časi se je v deželi čudežev oblikovala prelepa dežela Čarobni svet. V njej so živeli samorogi, palčki in mnoge druge živali.
Nekega dne je v portal vstopila krastača in rekla: »Kvak, kvak, kaj pa imamo tu?« Lastnik, leteči samorog pa jo je vprašal: »Ali ste se izgubili?« Krastača je odvrnila: »Kvak, ne, nimam pa doma. Ali lahko živim v tem čarobnem svetu?« Lastnik ji je to dovolil.
V kovčku je imela ogromno oblek, med njimi pa je bil tudi prstan z velikim zelenim kristalom. Krastača je dobila svoje prostore, ki pa ji niso bili všeč. Imela je veliko sob. Vselila se je v deveto sobo. Čez sedem dni ji je postalo dolgčas. Zahvalila se je samorogu, ker jo je sprejel. V zahvalo mu je podarila čudežni prstan. Vrata čarobnega sveta so se zaprla.
Pojavil se je jezen lev, razbil vrata čarobnega sveta in ukradel čudežni prstan. S samorogom sta se stepla in prstan je spet prišel v roke samoroga. Lev ga je prosil, če lahko ostane v čarobnem svetu. Samorog mu je to dovolil. Imeli so slavje in vile so vriskale, palčki so peli in vse živali še danes živijo.
Napisala: Lucija, 4. b |
|
ZAJČEK ZIGBI
Nekoč je na jasi živel zajček po imenu Zigbi. Imel je sivo hišo z rdečo streho in vrtičkom. V hiši je živel sam. V sosednji hiši pa je živela veverička Fifi z družino. Zigbi in Fifi sta bila zelo dobra prijatelja. Drug drugemu sta vedno zaupala, bila sta kot brat in sestra. Fifijina mama je pekla zelo dobro želodovo pito in velikokrat tudi korenčkovo za Zigbija.
Nekega ponedeljka sta se Zigbi in Fifi odpravila do bližnjega potoka. Opazovala sta ribe in nenadoma je Fifi padla v vodo. Zigbi je zgrabil palico in jo podal Fifi. Fifi se je je oprijela in se potegnila ven iz vode. Zahvalila se je Zigbiju in odpravila sta se proti domu. Domov sta prišla šele ob sedmih. Nato sta se poslovila in odšla vsak v svojo hišo, si umila zobe, se preoblekla v pižame in odšla v posteljo. Naslednji dan je Fifijina mama spekla korenčkovo pito, Fifi pa je odšla po Zigbija, da bi se skupaj posladkali. Zigbi je z veseljem sprejel povabilo in odšel k prijateljici. Ko sta pojedla, sta se šla ven igrat. Saj veste, kako čas hitro mineva, kar naenkrat je bila ura že dvajset čez tri, zato je odšla Fifi domov, saj je bila že pošteno lačna, Zigbija pa je tako tiščalo na stranišče, da ni mogel zdržati do hiše in se je pokakal kar na tla in si rekel: »Oh, kakšno olajšanje!« Ko so se kakci že posušili, je šla Fifi na sprehod in jih je zagledala. Mislila je, da so čokoladni bonboni in jih je pojedla. Čez nekaj časa je odšla domov in mami povedala, da se zelo čudno počuti in da ima občutek, da ji rastejo kremplji in zelo veliki zobje. Mama je hitro poklicala zdravnika Čukca, ta pa ji je rekel: »Pridita čez 10 minut.« Ko sta prišli, je mama povedala, da je Fifi pojedla zajčje kakce. Ko jo je zdravnik temeljito pregledal, je ugotovil, da so kakci Zigbijevi in da so zelo posebni. Čez nekaj časa so ugotovili, da ti, če kakcev poješ preveč, zelo zrastejo kremplji in zobje.
Ko so za to vsi izvedeli, so odprli prav posebno kliniko za brušenje zob in krempljev. Imenovala se je Klinika pri kremplarju. Imeli so veliko obiska in tudi želodove in korenčkove pite ni manjkalo.
Napisali: Tinkara in Manca, 4. b |
BESEDILO: učiteljici Magda Brus in Elena Vasilkova