Nekoč, pred davnimi časi za devetimi smejali in klepetali je bilo mesto govorečih hiš. Vse hiše v mestu so bile vesele, pisane in kičasto urejene. Nekega dne je v mesto prišel čarovnik, ki je želel vse hiše začarati v dolgočasne in nezanimive. Ljudje so bili prestrašeni in si tega niso želeli. Sklenili so, da se čarovniku uprejo. Nastavili so mu past. Sredi vasi so skopali veliko luknjo. Čarovnika so zvalili do luknje in ga porinili vanjo. Pri padcu je oglušel. Vsake toliko časa mu vržejo v luknjo kakšen predmet, da ga lahko začara. Nekoč je celo začaral bananin olupek v sneg. Sreča je, da je čarovnik bolj majhen in ne vidi ven. Vesele, nasmejane in klepetave hišice ga ne motijo več, saj jih ne vidi in ne sliši. Vaščani so v svojih veselih hišah živeli srečno do današnjih dni. Zakaj pa so čarovnika motile s svojim veseljem in govorjenjem, pa ne ve nihče. Morda veste vi?

FOTO: Domen Mirtič Dolenec in Marko Trkulja, 9. c

Besedilo je nastalo v okviru krožka Ustvarjamo s pravljico, ki ga vodita učiteljici Jolanda Prešern in Diana Novak