Arhiv kategorij: Ustvarjamo s pravljico

V BOŽIČKOVI DEŽELI

ZA SEDMIMI SNEŽENIMI GORAMI JE STALA MAJHNA SNEŽENA HIŠKA. V TEJ HIŠKI SO BILI TRIJE OTROCI. NEKOČ, KO SO SE IGRALI V SNEGU, PA SO ZAGLEDALI PISMO, NA KATEREM JE PISALO: “DRAGI BOŽIČEK!” A PISMO JE ODLETELO. NATO SE JE PRIKAZALA MAVRICA IN ŠLI SO ČEZ NJO ZA PISMOM. PRIŠLI SO V ČOKOLADNI DOL. HODILI SO URO IN POL, POTEM PA SO PRIŠLI V BOŽIČNI DOL. TAM SO SREČALI BOŽIČKA IN DOŽIVELI PRAVI BOŽIČ. BOŽIČEK JIH JE POVABIL V SVOJO HIŠO, KJER SO VIDELI BOŽIČNO SMREČICO. DOVOLIL JIM JE, DA JO OKRASIJO, MEDTEM KO JE ON ODPIRAL PISMO. NA NJEM JE PISALO: “DRAGI BOŽIČEK! NAŠ STROJ ZA IGRAČE SE JE POKVARIL. POLIČI ME NA TELEFONSKO ŠTEVILKO 337 152 284 ZA POGOVOR. LEP POZDRAV, ŠKRAT PIKI.” BOŽIČEK PA SE JE PRESTRAŠIL. KAJ SE JE ZGODILO? V HIPU JE Z MOTORNIMI SANMI ODHITEL V KROGLOMANIJO, KJER JE VIDEL ŠKRATA PIKIJA. V KROGLOMANIJI PA SE JE ZGODILO SLEDEČE: “POSLUŠAJ BOŽIČEK! NAŠ STROJ ZA IGRAČE SE JE POKVARIL! MORAMO POKLICATI VILE LETNIH ČASOV.” BOŽIČEK JE SPROŽIL ALARM IN VILE SO PRILETELE. TAKOJ JIM JE NAROČIL, NAJ DAJO SVOJE POGANKE, A VILE SO JIH MORALE ODITI ISKAT V DEŽELO TRANSILVANIJO. ZAMAHNILE SO S SVOJIMI KRILI IN ODLETELE V DEŽELO TRANSILVANIJO. TAM SO NABIRALE SVOJE POGANJKE IN TAKOJ ODLETELE NAZAJ V KROGLOMANIJO. TAM JE PIKI REŠIL PROBLEM IN STROJ JE SPET DELAL. TAKO SO TISTI MALI TRIJE OTROCI DOBILI BOŽIČNA DARILA.

Neža, Marija, Alja, Neža

Mesto klepetavih hiš

Nekoč, pred davnimi časi za devetimi smejali in klepetali je bilo mesto govorečih hiš. Vse hiše v mestu so bile vesele, pisane in kičasto urejene. Nekega dne je v mesto prišel čarovnik, ki je želel vse hiše začarati v dolgočasne in nezanimive. Ljudje so bili prestrašeni in si tega niso želeli. Sklenili so, da se čarovniku uprejo. Nastavili so mu past. Sredi vasi so skopali veliko luknjo. Čarovnika so zvalili do luknje in ga porinili vanjo. Pri padcu je oglušel. Vsake toliko časa mu vržejo v luknjo kakšen predmet, da ga lahko začara. Nekoč je celo začaral bananin olupek v sneg. Sreča je, da je čarovnik bolj majhen in ne vidi ven. Vesele, nasmejane in klepetave hišice ga ne motijo več, saj jih ne vidi in ne sliši. Vaščani so v svojih veselih hišah živeli srečno do današnjih dni. Zakaj pa so čarovnika motile s svojim veseljem in govorjenjem, pa ne ve nihče. Morda veste vi?

DSC_0333 (2) DSC_0329 (2)

FOTO: Domen Mirtič Dolenec in Marko Trkulja, 9. c

Besedilo je nastalo v okviru krožka Ustvarjamo s pravljico, ki ga vodita učiteljici Jolanda Prešern in Diana Novak