Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Barbara Velušček

ZA SAVO DO HRUŠICE

Četrtošolci so prejšnji teden lepe dopoldneve izkoristili za sprehode ob Savi do Hrušice.  Da na poti ne bi bilo prevelike gneče, se je 4. č na pohod odpravil v torek, 4. c v sredo, 4. b v četrtek, 4. a pa v petek. Učenci so se najbolj zabavali na bregovih Save, kjer so imeli čas za prigrizek in druženje.

Dogajanje sta v objektiv ujela učitelj Tilen Vovk in učiteljica Meta Šuligoj.

PO STARI RUDNI POTI

Petošolci smo si za pohod izbrali lep torkov dopoldan. Od šole smo se odpravili do cerkve, nato pa po Murovi na Staro rudno pot do Zgornjih Pejc. Med potjo smo si ogledali dve kapelici in se poučili, kaj so “glajžni”. Pot nas je nato vodila čez Žerjavec do trim steze, na kateri smo srečali skupino mladih račk. Nazadnje smo se odpravili do Hrušice in se čez Kopavnik vrnili do šole.
Imeli smo srečo z lepim vremenom, tudi dobre volje ni manjkalo!

Besedilo in foto: Meta Šuligoj

TEHNIŠKI DNEVI V ČETRTIH RAZREDIH

Bliža se konec šolskega leta in četrti razredi so se odločili čas pred počitnicami preživeti čim bolj zabavno in ustvarjalno.

V torek so v 4. a učenci iz odpadne embalaže oblikovali barvite gosenice.

Učenci 4. b so v sredo iz raznovrstnega odpadnega materiala ustvarjali v skupinah. Z rezanjem, lepljenjem, risanjem, barvanjem in obilico domišljije so nastali predmeti na spodnji sliki.

Vsak učenec iz 4. č je v četrtek iz odpadnega papirja in embalaže izdelal tri izdelke: robota, kompas in vodno kolo.

Učenci 4. c pa so iz kartonskih škatlic zgradili pravo mesto.

Foto: Barbara Velušček

DRUGOŠOLCI NA KAR DVA ŠPORTNA DNEVA V ENEM TEDNU!

Marsikdo bi pomislil: “Uf, to je bilo pa naporno!”  No, na fotografijah s prvega športnega dne z obrazov drugošolcev ni razbrati nikakršne utrujenosti …

A čisto enostavno in lahko vendarle ni bilo! Drugošolci so se na prvem športnem dnevu, 2. č v ponedeljek, 2. a, 2. b in 2. c pa v torek, v soncu sprehodili čez mesto Jesenice. Na razgledni poti so spoznavali različne drevesne vrste in divje rastline, poučili so se tudi o kulturnih znamenitostih ob poti. Umska in telesna telovadba v enem!

Z dolgega sprehoda so se drugošolci vrnili polni energije. Še dobro, saj jih je v sredo čakal še en športni dan! Ta se je odvijal na igrišču za šolo. Učenci so tekli, metali vorteks in se pomerili v igri med dvema ognjema.

Dva športna dneva v enem tednu! Drugošolci so se strinjali, da je takšna šola zdrava, zabavna in poučna.

Foto: Alenka Mirtič Dolenc, Darja Sitar, Barbara Velušček

SLOVO DEVETOŠOLCEV

Zaključek devetletnega šolanja z valeto je za vsakega učenca prelomen in nepozaben dogodek. To velja tudi za učence generacije 2011/2020, pa čeprav je morala njihova valeta biti nekoliko drugačna …
Drugačna predvsem zato, ker je na slovesnosti manjkal večji del občinstva, starši učencev. Devetošolci so se tako v petek, 12. 6. 2020, ob 18. uri, poslovili predvsem drug od drugega ter od učiteljev, ki so jim vseh devet let polnili glave z učenostmi. Prireditev je potekala na treh ločenih prizoriščih. 9. a se je poslavljal na odru v šolski dvorani, 9. b  v večnamenskem prostoru v pritličju šole, 9. c pa v šolski zbornici. Časa za pripravo slovesnosti ni bilo veliko, a so se kljub izrednim okoliščinam vsi trije »deveti« zelo potrudili in poskrbeli za program, kot se za tovrsten dogodek spodobi. Učitelji smo lahko uživali ob gledanju kratkih posnetkov, petju, glasbi, recitiranju, tudi smeha ni manjkalo. Devetošolcem so razredniki podelili pohvale in nagrade, nagovorili so jih ravnatelj Gaber Klinar in pomočnici ravnatelja Mateja Cuznar Zadnik ter Sabina Rekar. Po dogodku v šoli je bilo veselo tudi pred šolo, kjer so urejene in nasmejane devetošolce pričakali starši.

Tule je nekaj fotografskih utrinkov s slovesnosti:

Devetošolcem se vsi delavci šole zahvaljujemo za nepozaben večer, na začetku nove življenjske in izobraževalne poti pa jim na srce polagamo še zadnji nauk:
Razmišljajte!
Verjemite vase!
Sanjajte!
Upajte si!

 

 

USTVARJANJE NA DALJAVO

V devetem razredu smo se prelevili v pesnike in pesnice. Po vzoru Župančičeve pesmi Žebljarska je nastalo kar nekaj zanimivih pesmi z naslovom Karantenska. Primerno času, seveda! Se splača prebrati, verjemite!

KARANTENSKA
(Nejc Ravnik, 9. b)

Od osmih do ene,
od osmih do ene
so veke otečene,
so šole zapuščene,
od osmih do ene
kemija kisline v možgane nažene,
v vprašanja strmimo;
vsi, otroci, mame, očetje, še ščene,
od osmih do ene
ogromno je breme:
kemija kisline v možgane nažene,
od osmih do ene,
od osmih do ene.

Pol dveh, pol dveh –
povrne se smeh!
Zabavne stvari so nam v očeh,
do enajstih zvečer stvari, zabava v očeh.
Od osmih do ene
kemija kisline v možgane nažene,
do enajstih od dveh
zabavne stvari v očeh …

Smo se na serverju zbrali?
Po netu naše stvari gredó;
poglej v aplikacijo:
vanjo smo jih zbrali
od osmih do ene, do enajstih od dveh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh …

Pa ondan sem pred ekranom postál:
z lahkoto bi cel dan igre igral!
O, kakor da gledam ves dan v ekran
od osmih do ene, do enajstih od dveh!

Od osmih do ene,
od osmih do ene
kemija kisline v možgane nažene,
do enajstih od dveh
zabavne stvari spet v očeh …

KARANTENSKA
(Matej Zec, 9. b)

Od osmih do enih,
od osmih do enih
zunaj ljudi ni nobenih,
na moji mizi kup zvezkov zloženih,
od osmih do enih.

V karanteni ves dan ležim zaspano,
vstanem samo, kadar res rabim hrano.
Res je, postal sem len,
pa vendar se spravim vsaj vsak dan ven:
še najraje grem kolesarit
in nekajkrat žogo udarit.

Od osmih do ene,
od osmih do ene,
a v meni volje nobene,
so v sobi rolete spuščene,
nobene naloge narejene,
od osmih do ene.

Pa ondan pogledam v nebo
in se sprašujem:
Le kaj iz tega bo?
Kdaj se bo to vse končalo,
ker nalog res ni malo
in meni jih je za rešit zelo veliko ostalo …

Od osmih do ene,
od osmih do ene,
a v meni volje nobene …

KARANTENSKA
(Beno Kazić, 9. b)

Od osmih do enih,
od osmih do enih
zunaj ljudi ni nobenih,
nekateri v službo hitijo, drugi doma so,
se virusa bojijo.

Medtem ko zdravniki razvijajo cepivo,
šolarji doma delajo marljivo,
berejo knjige, predelujejo učno gradivo.
Ker ne smem se več z nikomer srečevati,
moram sam vsak dan snov predelovati.
Od osmih do enih,
do osmih od treh,
da bom imel naloge še ponoči v očeh.

Četudi težko je, ne smem še zaspati,
saj je treba garati.
Od osmih do enih,
od osmih do enih
je treba naloge pisati,
je treba učno snov prebrati,
opravljeno delo učiteljem poslati
in potem še kitaro igrati,
če želim leto uspešno končati.

Pa ondan pomislim:
Tudi to bo enkrat minilo,
zato poslušajte moje priporočilo:
Delo vzemite resno, a čim manj stresno.
Vsak dan se učite,
nikar dela na jutri ne preložite,
drugače se preveč bo nabralo,
snovi in nalog bo za celo omaro.
Če delali boste
od štirih do enih,
od štirih do enih,
za nazaj ne bo nalog več nobenih!

STROKOVNJAKI SVETUJEJO

Učenci 8. b smo za vas pripravili nekaj nasvetov o tem, kako si v času, ko pouk poteka na daljavo, doma organizirati šolsko delo ter kako si v dolgih popoldnevih krajšati čas!

KAKO ZABAVNO PREŽIVETI ČAS ZA ŠTIRIMI STENAMI
Pozdravljeni. Se dolgočasite? Tukaj je nekaj nasvetov, kako preživeti dan bolj zabavno.
• Igrajte se družabne igre, saj v družino prinesejo veliko zabave in     smeha.
• Glejte filme, ker vam bodo krajšali čas.
• Berite knjige, saj pripomorejo k vaši domišljiji.
• Naredite si smuti. Vanj lahko daste svoje najljubše sadje.
• Izdelujte izdelke, ki bodo okrasili vašo sobo.
• Pomagajte staršem pri pripravi kosila.
• Pojte svoje najljubše pesmi.
• Igrajte se s svojimi mlajšimi bratci ter sestricami, če jih imate.       Veseli bodo, da jim končno posvečate pozornost.
• Opazujte naravo, ker pri tem dobite navdih.
• Za boljše zdravje pa tudi telovadite.
Lep pozdrav, Lana Dijak

NASVETI ZA ŠOLSKO DELO
Dragi učenci naše šole!
Tisti, ki vam šolsko delo doma povzroča stres in organizacijske težave, ne skrbite. Za vas imam namreč pripravljenih nekaj nasvetov:
• Najprej poskrbite, da si zjutraj natančno preberete navodila učiteljev, ali pa, še bolje, da si vse natisnete. Potem si privoščite dober zajtrk, da boste dan začeli dobre volje.
• Najbolje je, da začnete čim bolj zgodaj, tako kot se začne šola (saj smo tako navajeni). Na mizi imejte le tiste zvezke, ki jih potrebujete – vse ostalo in kakšne drobnarije odmaknite, da boste imeli dovolj prostora.
• Poskusite delati pri oknu – naravna svetloba je boljša za oči.
• Če za en predmet že naredite vse potrebno, ne čakajte, da mine čas do »konca šolske ure«, ampak nadaljujte z naslednjim predmetom, da vam vse skupaj ne bo vzelo preveč časa (popoldne smo že bolj utrujeni in se nam ne ljubi več delati). Vsakih 60 minut si vzemite malo odmora.
• Po kosilu se spočijte in si vzemite nekaj prostega časa. Če imate možnost, pojdite ven, na sprehod, v naravo, mogoče teč, karkoli, samo, da se malo razgibate in spočijete od šolskega dela.
• Pametno je, da spat hodite vsak dan ob isti uri in da niste na telefonu ali računalniku pozno v noč. Zaradi modre svetlobe, ki jo oddajajo te naprave, dolgo ne moremo zaspati, zato smo zjutraj utrujeni.
• Dobro je tudi, če vsak dan vstajate približno ob isti uri, saj se telo na to navadi. Kmalu nam vstajanje ne bo več delalo preglavic.
• Med vikendom pa si organizirajte kakšen športni dan.          Upam, da vam bodo ti nasveti pomagali in da vam ne bo preveč odveč delati za šolo. Kaj več pa si lahko preberete na naši spletni strani Vsak bedak je lahko strokovnjak na www.vsakbedak.strokovnjak.si.
Patricija Zupan, strokovnjakinja za estetiko
P. S.: Stran v resnici ne obstaja.

NASVETI ZA KRAJŠANJE ČASA
Pozdravljeni, učenci in učenke.
Pripravila sem vam kratek seznam s predlogi, kaj lahko počnete doma v karanteni.
• lahko se naučite nov jezik (pri tem vam lahko zelo pomaga aplikacija Duolingo), saj boste s tem pridobili nova znanja in veščine,
• lahko pogledate kak film ali oddajo, za katere prej morda niste imeli časa, saj so ponavadi zanimive in zabavne,
• lahko spravite svojo sobo v red, jo malo pospravite, saj se boste tako veliko lažje znašli v njej,
• lahko spečete kakšno sladico – poleg krajšanja časa dobite tudi okusen posladek,
• z družino se lahko igrate kakšno družabno igro in se tako morda malo zbližate,
• lahko se odločite, da se boste naučili risanja ¬in s tem obvladali še eno umetnostno veščino,
• lahko vzamete prazen zvezek in ga zapolnite z lepimi mislimi ali risbami ter si s tem krajšate čas,
• lahko pa tudi preprosto pokličete kakšnega prijatelja ali sorodnika in malo nadoknadite zamujene klepete.                   Upam, da sem vam s seznamom pomagala in morda pripomogla k lažjemu življenju v karanteni.
Naja Garibović

KAMI… Kaj?!

KAMIŠIBAJ! Še niste slišali zanj? Pa mogoče veste, kdo je KAMIŠIBAJKAR, čemu se reče BUTAJ in čemu služijo HIOŠIGI?

Tudi učenci 4. b razreda smo septembra, ko je lepega dne učiteljica v razred prinesla čudno leseno škatlo, dve palčki in kupček zanimivih slik, debelo gledali. Na njeni mizi se je škatla v trenutku spremenila v gledališki oder. Tok-tok, sta naredili palčki, učiteljica je pričela pripovedovati zgodbo in na malem lesenem odru so slike ilustrirale dogajanje.
Pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture. Korenine kamišibaja pa izvirajo z Japonske. Kami v japonščini pomeni papir, šibaj pa gledališče. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru. Danes v našem razredu že vsi vemo, da se lesenemu namiznemu odru reče butaj, palčke, ki opozarjajo gledalce na začetek predstave, so hiošigi, kamišibajkar pa je tisti, ki zgodbo ustvari in uprizori.

Učenci 4. b se v okviru celoletnega projekta vsak četrtek srečujemo na ustvarjalni učni uri, med katero spoznavamo zgodovino kamišibaj gledališča, izbiramo pravljice ali ustvarjamo lastne zgodbe, o katerih se pogovarjamo, jih ilustriramo, ustvarjamo »kadre« in vadimo za nastop pred publiko … in morda nekoč tudi vas začaramo s pomirjajočimi zvoki hiošig in posebnim svetom kamišibaja. Najprej pa vas vabimo, da preberete dve naši pravljici, ki sta nastali med projektom.

                                      ČAROBNI SVET

Pred davnimi časi se je v deželi čudežev oblikovala prelepa dežela Čarobni svet. V njej so živeli samorogi, palčki in mnoge druge živali.
Nekega dne je v portal vstopila krastača in rekla: »Kvak, kvak, kaj pa imamo tu?« Lastnik, leteči samorog pa jo je vprašal: »Ali ste se izgubili?« Krastača je odvrnila: »Kvak, ne, nimam pa doma. Ali lahko živim v tem čarobnem svetu?« Lastnik ji je to dovolil.
V kovčku je imela ogromno oblek, med njimi pa je bil tudi prstan z velikim zelenim kristalom. Krastača je dobila svoje prostore, ki pa ji niso bili všeč. Imela je veliko sob. Vselila se je v deveto sobo. Čez sedem dni ji je postalo dolgčas. Zahvalila se je samorogu, ker jo je sprejel. V zahvalo mu je podarila čudežni prstan. Vrata čarobnega sveta so se zaprla.
Pojavil se je jezen lev, razbil vrata čarobnega sveta in ukradel čudežni prstan. S samorogom sta se stepla in prstan je spet prišel v roke samoroga. Lev ga je prosil, če lahko ostane v čarobnem svetu. Samorog mu je to dovolil. Imeli so slavje in vile so vriskale, palčki so peli in vse živali še danes živijo.

Napisala: Lucija, 4. b

 

                                          ZAJČEK ZIGBI

Nekoč je na jasi živel zajček po imenu Zigbi. Imel je sivo hišo z rdečo streho in vrtičkom. V hiši je živel sam. V sosednji hiši pa je živela veverička Fifi z družino. Zigbi in Fifi sta bila zelo dobra prijatelja. Drug drugemu sta vedno zaupala, bila sta kot brat in sestra. Fifijina mama je pekla zelo dobro želodovo pito in velikokrat tudi korenčkovo za Zigbija.
Nekega ponedeljka sta se Zigbi in Fifi odpravila do bližnjega potoka. Opazovala sta ribe in nenadoma je Fifi padla v vodo. Zigbi je zgrabil palico in jo podal Fifi. Fifi se je je oprijela in se potegnila ven iz vode. Zahvalila se je Zigbiju in odpravila sta se proti domu. Domov sta prišla šele ob sedmih. Nato sta se poslovila in odšla vsak v svojo hišo, si umila zobe, se preoblekla v pižame in odšla v posteljo. Naslednji dan je Fifijina mama spekla korenčkovo pito, Fifi pa je odšla po Zigbija, da bi se skupaj posladkali. Zigbi je z veseljem sprejel povabilo in odšel k prijateljici. Ko sta pojedla, sta se šla ven igrat. Saj veste, kako čas hitro mineva, kar naenkrat je bila ura že dvajset čez tri, zato je odšla Fifi domov, saj je bila že pošteno lačna, Zigbija pa je tako tiščalo na stranišče, da ni mogel zdržati do hiše in se je pokakal kar na tla in si rekel: »Oh, kakšno olajšanje!« Ko so se kakci že posušili, je šla Fifi na sprehod in jih je zagledala. Mislila je, da so čokoladni bonboni in jih je pojedla. Čez nekaj časa je odšla domov in mami povedala, da se zelo čudno počuti in da ima občutek, da ji rastejo kremplji in zelo veliki zobje. Mama je hitro poklicala zdravnika Čukca, ta pa ji je rekel: »Pridita čez 10 minut.« Ko sta prišli, je mama povedala, da je Fifi pojedla zajčje kakce. Ko jo je zdravnik temeljito pregledal, je ugotovil, da so kakci Zigbijevi in da so zelo posebni. Čez nekaj časa so ugotovili, da ti, če kakcev poješ preveč, zelo zrastejo kremplji in zobje.
Ko so za to vsi izvedeli, so odprli prav posebno kliniko za brušenje zob in krempljev. Imenovala se je Klinika pri kremplarju. Imeli so veliko obiska in tudi želodove in korenčkove pite ni manjkalo.

Napisali: Tinkara in Manca, 4. b

BESEDILO: učiteljici Magda Brus in Elena Vasilkova

PO POTEH LJUBEZNI IN ZGODOVINE

V četrtek, 5. 3. 2020, smo učenci od 6. do 9. razreda imeli kulturni dan. Odšli smo v Ljubljano. Že ob 7.00 smo veselo krenili na pot.

V Cankarjevem domu smo si ogledali predstavo Romeo in Julija in se podali na potep po ljubljanskih muzejih.

No, najprej nekaj besed o predstavi. Če kdo izmed nas še ni poznal zgodbe o usodni ljubezni med dvema mladima, mu je po ogledu predstave zagotovo za vedno ostala v spominu. Zgodbo so ustvarjalci predstavili na sodoben način, igralci so na naše začudenje začeli igrati še preden smo gledalci dokončno napolnili dvorano. Zabavali so nas z namišljenimi loki, s katerimi so drug drugega streljali naravnost v srce. Predstavo so od začetka do konca odigrali odlično, zato ni čudno, da nas je zelo pritegnila. Z njimi smo sproščeno podoživeli ljubezen in strast glavnih likov, se nasmejali, ob tragičnem koncu pa nekateri morda potočili tudi kakšno solzo …

Takole smo čakali na predstavo:

In takole so nam štirje igralci, ki so skupaj odigrali kar enajst različnih vlog, pozirali po koncu predstave.

Učenci 6. razredov so po predstavi odšli v Mestni muzej, učenci 7. razreda pa pred predstavo v Narodni muzej Slovenije. Osmošolci so obiskali Ljubljanski grad, Muzej novejše zgodovine pa so si ogledali devetošolci.

Osmošolci v časovnem stroju na Ljubljanskem gradu:

Nekaj utrinkov z devetošolci in šestošolci:

In kaj so nam po kulturnem dnevu povedali učenci?

Osmošolki: “Nama je bilo zelo všeč na Ljubljanskem gradu, ker smo dejansko potovali skozi čas. Srečevali smo igralce, oblečene v zgodovinske like, ki so nam pripovedovali o preteklosti. Tudi vožnja z vzpenjačo je bila super!”

Osmošolka: “Ta dan je bil sproščujoč in zabaven. Veliko je bilo druženja s prijatelji. Gledališka igra je bila odlična, obisk Ljubljanskega gradu pa zame nova izkušnja.”

Sedmošolec: “Najbolj mi je bila všeč predstava, saj je bila dobro uprizorjena in ni bila niti malo dolgočasna. Zelo sem se zabaval, nazadnje je bila najboljša tudi vožnja z avtobusom.”

Devetošolec: “Meni je bil najbolj všeč muzej. Pripovedovali so nam o zgodovini in o obeh svetovnih vojnah. Bilo je poučno, zabavno in zanimivo.”

BESEDILO: Neža Vavtar, 7. B, Maša Malovrh,  Neža Klarić in Loti Rode, 7. Č

FOTO: Maj Posušen, 9. A, učiteljice Laura Čebulj, Monika Kalman in Barbara Velušček

V TRETJIH RAZREDIH JE ODMEVALA GLASBA

V sredo, 4. 3. 2020, so učenci 3. razredov imeli kulturni dan z glasbeno delavnico. Iz različnih materialov so izdelovali različne instrumente. Vrhunec dneva pa je bil ogled predstave Dedkova harmonika.

Učenci so med predstavo ob spremljavi harmonike zaplesali in prepevali slovenske pesmi.

Takole so po dejavnostih kulturni dan, prežet s petjem in plesom, opisali tretješolci:

“Najbolj mi je bila všeč predstava. Super je bilo, da smo ob gledanju lahko tudi mi peli in plesali.”

“Izdelovala sem ropotuljo in sošolka mi jo je pomagala prelepiti z bleščečim papirjem.”

“Najbolj sem uživala, ko sem izdelovala svoj inštrument.”

“Meni pa je bil všeč ves dan!”

BESEDILO: Elena Redžić, 7. b

FOTO: ga. Diana Novak