ŠESTOŠOLKA TINKARA LIPOVEC PONOVNO MED NAJUSPEŠNEJŠIMI PLAVALKAMI

V tokratnem intervjuju vam bomo predstavili 11-letno Tinkaro Lipovec. Šestošolka Tinkara ni le uspešna učenka, ampak tudi zelo nadarjena športnica. Svojo ljubezen je našla v plavanju. Njeno nadarjenost in uspešnost dokazujejo odlični rezultati. V začetku meseca februarja je v Mariboru osvojila naslov državne prvakinje v disciplinah 100 m hrbtno in 200 m hrbtno. Tekmovala je skupaj z leto starejšimi deklicami in kljub temu pometla s konkurenco.
Pred kratkim pa se je udeležila tekmovanja v Beogradu, kjer je med leto starejšimi dekleti iz osmih držav (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Črna gora, Slovaška, Madžarska, Romunija in Grčija) dosegla naslednje rezultate: zlato na 50 m hrbtno, zlato na  100 m hrbtno, zlato na 100 m prosto, srebro na 200 m hrbtno in srebro na 200 m prosto.

Tinkara, pozdravljena. Veseli nas, da smo našli čas, sedli skupaj in te bolje spoznali. Vemo, da si uspešna plavalka, a nas zanima kaj več. Od kdaj se že ukvarjaš s plavanjem?

Plavanje treniram od 6. leta.

Tekmuješ za Plavalni klub Gorenjska banka Radovlijca. Kdo je tvoj trener in kolikokrat na teden treniraš? 

Trenira nas Anže Pretnar, treninge pa imamo kar 6-krat na teden, edino v nedeljo nimamo treningov.

Koliko časa trajajo treningi?

Treningi vseh 6 dni trajajo 2 uri, 3-krat na teden pa je zraven še fitnes vadba.

Potemtakem pa ti plavanje vzame kar precej časa. Kako pogosto pa imaš tekmovanja … Vsak mesec? 

Ja, tekme so nekje dvakrat na mesec.

Ti prostega časa sploh še kaj ostane? Kaj še rada počneš? 

Ja, bolj malo. Ko imam čas, si rada pogledam druge, kako plavajo, potem pa v bazenu to poskusim še sama. Včasih telovadim še doma.

Ali je že kdaj prišlo na tekmovanju do kakšnih zapletov, npr. s točkovanjem?

Ne, vedno vse poteka tako, kot je treba.

Tekmuješ tudi v štafeti?

Ja, vendar se je v štafeto potrebno uvrstiti. Z Nejo Razboršek, ki tudi obiskuje našo šolo, sva bili članici štafete Radovljice, ki je osvojila naslov državnih prvakinj v kategoriji deklic v štafeti 4×200 prosto.

Ko nekdo trenira plavanje, pomeni, da plava vse discipline. V kateri plavalni disciplini pa si najuspešnejša? 

Najbolje mi gre hrbtno plavanje.

Ali športniki pri tekmovalnem plavanju nosite kakšne posebne kopalke ali gre za običajne kopalke?

Ne, nosimo posebne kopalke, ki so vodoodporne. Nas pa balce bolj stisnejo.

Slišali smo, da si res zelo uspešna na večini tekmovanj. Katero mesto pogosto osvojiš?

(Smeh.) Ja, prvo ali pa drugo.

Čestitke! Potem imaš pa verjetno že kar polno vitrino pokalov in medalj?

Ja, kar. 125 medalj in 10 pokalov.

Opazila sva, da nosiš očala. Te okvara vida lahko kaj ovira, ko si v bazenu?

Ne, s tem k sreči nimam težav. Bazen oz. dolžino bazena že tako dobro poznam oz. začutim, da vem, kdaj moram narediti obrat. Nekateri štejejo, da vedo, kdaj pride obrat, meni pa to ni potrebno.

Kako usklajuješ šolo in plavanje?

Ko pridem domov, najprej naredim domačo nalogo. Zatem pa moram počasi že na trening. No, največ časa za učenje mi ostane ob nedeljah in ponedeljkih.

Je na prvem mestu še vedno šola ali morda že plavanje?

Ne, na prvem mestu je še vedno šola. Šolo in šport se da čisto lepo usklajevati, le malo reda potrebuješ in pa volje, seveda.

Ali imaš kakšnega vzornika, ki mu slediš?

Ja, imam. Moja velika vzornica je plavalka Sara Isaković. Vsekakor zato, ker je ona ena izmed najuspešnješih slovenskih plavalk (sicer ne tekumuje več), je pa članica istega kluba kot jaz. Včasih pride v Radovljico in nam pokaže kakšno vajo, nas motivira … Vzornici sta tudi Madžarka Katinka Hosszu in Švedinja Sarah Sjöström.

Plavanje je postalo del tvojega življenja. Verjetno se boš tudi v prihodnje še najprej posvečala predvsem plavanju? 

Ja, seveda, v vodi sem že od malih nog. Poleg tega me plavanje veseli, pa še dobro mi gre.

Tinkara, hvala za pogovor. Tudi mi ti želimo uspešno športno pot še naprej.

BESEDILO: Dalija Hajrlahović in Islam Begić, 8. b

FOTO: osebni arhiv Tinkare Lipovec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PUSTNI TOREK – NAJBOLJ NORČAVI DAN

Danes pa je bil res prav nenavaden dan. Zgodaj zjutraj smo opazili, da so v šolo vstopali čarovniki in čarovnice, pikapolonice, želvice, princi in princeske, celo Sneguljčica je zavila k nam, pa precej vojakov in policistov …

Morda so lovili batmane in spidermane? Prav tem so se do solz smejali (in jokali) raznoliki klovni …

Ah, seveda, saj to je pustni torek – najbolj norčavi dan v letu!

Ste vedeli, da se je človek šemil že od pradavnine dalje? Človek, ki se je takrat posvečal predvsem lovu, si je nadel masko in se tako poskušal približati živali.

Človek si je nadel masko in se našemil tudi zato, ker je verjel, da bo tako omogočil duhovom prednikov, da bi se naselili vanj.

Skozi čas so se pustne maske in s tem povezano šemljenje močno spreminjali. Sprva so maske izdelovali doma, danes pa večina otrok kostum kupi v trgovini.

Vsekakor pa šemljenje ni primerno le za otroke in mlajše generacije, ampak je del naše tradicije, zato vas vprašamo – V kaj pa ste našemili vi?

BESEDILO: ga. Mateja Cuznar Zadnik

FOTO: Alina Bektašević in Maja Mihajlović, 8. b

DEVETOŠOLCI O MIKROBIOLOGIJI IN BIOTEHNOLOGIJI

V sredo, 20. februarja, smo imeli učenci 9. razreda naravoslovni dan. Najprej smo v dvorani šole prisluhnili kratkemu predavanju o osnovah mikrobiologije, nato pa smo se po razredih razvrstili v različne učilnice.

Posvetili smo se živim bitjem, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Pogovarjali smo se o različnih bakterijah, tudi o tistih, ki so za naše zdravje celo koristne. Prisluhnili smo razlagi o virusih, spolno prenosljivih boleznih, bakterijah v hrani …

Delo je potekalo tudi po skupinah ali v parih. Izvajali smo eksperimente iz mikrobiologije, spoznavali mikroorganizme tako, da smo mikroskopirali plesni, rastline in žuželke ter jogurt. V učilnici fizike pa so potekale interaktivne igre na temo antibiotičnih rezistenc in DNA, nazadnje pa smo se ponovno srečali v dvorani in prisluhnili predavanju o biotehnologiji.

BESEDILO: Adis Smajlović, 9. c

FOTO: ga. Laura Cenc Čebulj in ga. Saša Femc Knaflič

DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA

Učenci 7. b razreda so se pri pouku slovenščine lotili zanimivega poustvarjalnega pisanja. Nekateri so dobili navdih in ustvarili svojo prvo pesem, drugi so se v domišljijskem svetu srečali z različnimi pravljičnimi junaki, nekateri pa so v roke vzeli barvice in ustvarili zanimive stripe. Pa si poglejmo, kaj sta zapisala Patricija Zupan in David Mladenović.

Mojca Pokrajculja

Mojca Pokrajculja je pometala po hiši,

po kateri so skakale vesele miši.

Med smetmi je našla denar 

in si zanj kupila dar.

 

Zunaj le mraz in slana,

zato Mojca ni dolgo ostala sama.

 

Prva na vrata je potrkala lisica.

Od mraza imela je čisto rdeča lica.

Hitro je zaspala,

Mojca je slišala, da je zasmrčala.

 

Nato na vrata spet nekdo potrka,

volk zunaj glasno smrka.

Prišel je še medo,

ki je doma že polizal medeno skledo.

 

Zajec zdaj na vrata trka,

še preden je konec luninega mrka.

Ušesa ima že čisto ledena,

taka ne bi biti smela.

 

Prišel je še srnjak,

doma je imel le pesjak.

Bil je star in zarjavel,

srnjak je v njem veselo pel.

 

K Mojci potrka ves v strahu,

da ne bo prespal na prahu.

Deklica mu je dobro posteljo odkazala,

srnjak je rekel, da se je izkazala.

 

Zjutraj gredo vsi na delo,

saj drugega sploh ne smejo.

Volk iz čebeljih panjev med nabere,

ker ga pikajo, se na ves glas dere.

 

Zvečer zvitorepka Mojci reče,

da od bolečine trebuh jo kar peče.

Mojca pravi,

naj si kamilice pripravi.

 

Lisica tako trikrat v kuhinjo odide

in med tem ves med poliže.

Zjutraj se sprašujejo vsi,

saj medu več ni.

 

Volk nato predlaga,

da bo on ugotovil,

kdo je med popil.

 

Se uležejo na travo,

da sonce jim sije v glavo.

Vsi zaspijo, edino lisica bedi,

saj živali se boji.

 

Se hitro znajde

in s srdjo zajca namaže.

Se živali prebudijo

in se nanj jezijo.

 

Za njim se podijo

in mu noge polomijo.

Mojca se mu je smejala,

in je zato ostala sama.

 

Janko in Metka malce drugače (ni za vsakogar)

Janko in Metka sprehajata se,

srečata bika, ki brca vse.

Brcne ju v dolinico,

tam srečata čarovnico.

Na vrh gore ju ona pelje,

kjer jima glavo zmelje.

Porine ju dol na tla,

tam se pravljica za njih konča.

Kri šprica na vse strani,

kot kečap po sarmici.

Rdeča kapica vse to gleda,

v glavo pa postaja bleda.

Vem, da vam je hudo,

poezija pač konča se tako,

da Janka in Metke ne bo.

Z OBISKOM KOSOVE GRAŠČINE VSTOPILI V PRETEKLOST

V petek, 22. 2. 2019, so si učenci 2. razreda ogledali Kosovo graščino. Najprej so se razdelili v tri skupine tako, da si je vsaka skupina ogledala posamezno delavnico. Prva skupina si je ogledala nekaj igrač iz preteklosti ter se z njimi malo poigrala. Medtem si je druga skupina ogledala tablice, na katere so ljudje včasih pisali, ter se za kratek čas podali v preteklost.

Izvedeli so, kje na Jesenicah so nekoč stale šole, nato pa so si ogledali, kako so v preteklosti izgledali avtomobili. Tretja skupina pa se je odpravila še v ječo, kjer so spoznali še temno stran graščine. Naučili so se, kako težko je bilo življenje v ječah.

Za konec so se odpravili še v poročno dvorano, kjer so se pogovarjali o poročnih obredih. Po končanem ogledu so si otroci izmenjali mnenja o izletu ter se veselo odpravili nazaj v šolo.

BESEDILO: Aleksandra Petrovski, 7. b

FOTO: ga. Alenka Mirtič Dolenec in ga. Klavdija Klinar